»Prisilni počitek je morda za nekaj tudi dober. Kar nekaj let si ga zaradi različnih vzrokov nisem vzel. Zdaj sem bil v to prisiljen,« je biatlonec Klemen Bauer razmišljal o svojih zdravstvenih težavah na srečanju zimskih športnikov SZS v torek v Sori pri Medvodah. Ni bil edini, ki spoznava življenjsko vodilo, da je zdravje največja dragocenost. Športniki so v stalni bitki iskanja optimalne vadbe na maksimalnih obratih in so vajeni vijuganja med nevarnostmi za zdravje. Vsaka zgodba je drugačna: Andrej Šporn, Gloria Kotnik, Lea Einfalt, Alenka Čebašek…

Klemen Bauer je avgusta zbolel za mononukleozo, virusno okužbo. »Doslej sem mislil, da zbolijo samo tisti, ki jim pade motivacija za trening in potrebujejo tudi kakšen izgovor. Mislil sem, da mene ne more doleteti. O, kako sem se motil. Ne vem, zakaj, toda v biatlonu je neobičajno veliko primerov mononukleoze,« je razlagal Klemen Bauer. Lani pred sezono je imel težave najboljši biatlonec Martin Fourcade, to sezono je že prečrtala najboljša Darja Domračeva. »Če ne bi treniral, sploh ne bi vedel, da sem bolan. Le na treningu kar naenkrat nisem zmogel ritma drugih. Zdravniški izvidi so razkrili vzrok. Dobro, da zelo zgodaj. Počitek je najboljši in edini recept za okrevanje. Tega sem se držal,« pravi osmoljenec velikih tekem Bauer, četrti na OI v Vancouvru in SP v Ruhpoldingu, a v senci Jakova Faka.

»Počitek sem vzel s pozitivne plati. V zadnjih letih si nisem nikoli privoščil počitka po koncu sezone, kar bi bilo zelo koristno in po pravilih sistemske vadbe. Po zimi me je vedno vleklo v razne aktivne avanture. Telesu je počitek morda dobro del. Zadnji izvidi kažejo, da lepo okrevam. Vadim že nekaj časa, le s treningom s povišanim srčnim utripom sem še previden. Morda naslednji teden. Do zime je še dovolj časa. Najbolj sem se bal, da bi izgubil moč, a se glede na pokazano na zadnjih treningih to ni zgodilo. Moč sem ohranil na prejšnji ravni,« je optimist 29-letni biatlonec, ki še sanja o prvem skoku na zmagovalne stopničke svetovnega pokala.

Alenka Čebašek je imela v minuli zimski sezoni kar dvajset uvrstitev med trideseterico in bila s tem najbolj vsestranska in stabilna v slovenski tekaški reprezentanci ter med peščico najuspešnejših v svetovnih okvirih po tem merilu. Zaradi znamenj kronične preutrujenosti je poleti morala stopiti na zavoro. »Vsako leto več in več treninga, enkrat je bilo tega očitno preveč. Telo je potrebovalo počitek. Zdaj že vadim po načrtih, a sem previdna. Sem optimistična. Do tekem je še kar nekaj časa. Želje za sezono niso nič skromnejše – želim več kot v prejšnji zimi,« je optimizem vrel iz Blejke Alenke Čebašek, ki pred zimo pogreša le več snega na ledeniku Dachstein in odsotnost kolegice Katje Višnar, ki je bila vir informacij in izkušenj.

»Slabe novice imam. Zdravniki so pozno ugotovili, da imam zlomljeno stopalo,« je na videz zdrava in mobilna potožila tudi obetavna tekačica Lea Einfalt. Tour de Ski je njen fokus. Konec avgusta je zalet v razvoju prekinil padec s kolesom na spolzki in poškodovani cesti. Nezavest. In srečno naključje, da je bila na treningu z Nado Kozjek, triatlonko, zdravnico, angelom varuhom. Kljub temu da je nesreča kazala na hujše poškodbe, se je hitro vrnila in sredi septembra že zmagala na lokalnem desetkilometrskem Triglav teku. Prezgodaj. »Po tistem teku so zdravniki naknadno ugotovili, da imam počeno stopalno kost. Skoraj mesec lahko treniram le z rolkami, smučmi in kolesom. Teči ne morem,« pravi Lea Einfalt. Odpovedati je morala tudi tek na planiško velikanko, ki si ga je srčno želela. Tek v klanec je njena specialnost. »Zaradi teh težav nisem zaskrbljena. Ne more iti vse zlepa. Bom pač z drugačno vadbo napredovala drugje. Zaradi bolečin, ki se še pojavljajo, bom dvignila prag bolečine, kar pa je tudi lahko dobro,« se zasmeji 21-letnica, o kateri osebni trener za vadbo moči govori v superlativih in bi lahko bila pozitivno presenečenje letošnje sezone.