Mineva 17 let, odkar sva si prvič segla v roke, stisk pa je bil njegovim mišicam primeren – zelo močan. Samozavest, ki jo je izžareval, je že takrat dala misliti, da se v njem skriva rojeni zmagovalec, kar je nato potrjeval iz leta v leto. Mitja Petkovšek, danes že uradno upokojeni telovadec, se je namreč v zgodovino zapisal kot dvakratni svetovni in štirikratni evropski prvak, vse pa je osvojil na njemu ljubi bradlji.
Ko premlevamo, katera beseda ga je spremljala vsa ta leta, nam na pamet prideta dve – Zdravljica in bolečina. Le malo je športnikov, ki so imeli čast, da so jo tolikokrat poslušali na zmagovalnem odru. Prav tako so redki tisti, ki so imeli v karieri toliko težav s poškodbami in so si bili z bolečino na ti. Njegov prag bolečine je bil neverjetno visok. »Premagati bolečino, stisniti zobe in premagati samega sebe v gimnastiki šteje največ,« nam je nekoč dejal in dodal, da se je le redko zgodilo, da zaradi bolečine ne bi šel na trening. Kljub temu se še kako dobro spominja, ko je pred šestimi leti na postelji obležal na boku in se ni bil sposoben obrniti niti na hrbet.
Vsak njegov dan se začenja enako – s pitjem kave. Praviloma spije tri na dan, občasno tudi več, da že občuti, da pretirava. »Včasih sem na meji, da ne vem, ali bi jo spil ali bruhal od užitka,« pojasnjuje. Upokojitev tega ne bo spremenila, bo pa neštete ure v telovadnici zamenjalo družinsko življenje. Že v času aktivne kariere se mu je večkrat zgodilo, da je le s težavo sedel v avto in doma pustil svoja tri dekleta. S partnerico Mojco, nekdanjo vrhunsko ritmičarko, sta zgradila pasivno hišo, ki je tudi sicer spremenila njegov pogled na svet. Hiša proizvede več elektrike od potreb, že med gradnjo pa je bil ekološko ozaveščen. »Lani je padel rekord, račun za ogrevanje za vso zimo, ki je bila mila, je bil 22 evrov. Že od 18. februarja nismo zapravili niti centra,« se je pohvalil. Da je treba naravi nekaj vračati, meni tudi, ko beseda nanese na avtomobile. Ti so mu bili vedno pri srcu, v norih mladostniških letih, ko je bil še samski in je imel na računu dovolj denarja, pa je razmišljal celo o nakupu porscheja boxsterja. »S prvimi zaslužki mi je bil dosegljiv. Na srečo me je to minilo, danes vem, da bi lahko zaslužke nesmotrno porabil za avtomobile, a potem ne bi imel takšnega lepega doma.« Danes vozi v skladu z omejitvami, najraje v zavetrju kakšnega tovornjaka, da se lahko pohvali s porabo okoli štirih litrov. Fantje ga zato hecajo in spodbujajo, naj vozi hitreje. »Imam željo, da bi zgodbo o ekološki ozaveščenosti nadgradil s prevozom, presrečen bi bil, če bi imel majhno električno vozilo, da bi denimo na relacijski vožnji do Ljubljane porabil le eno kilovatno uro.«
V živo ga nikoli nismo videli žalostnega, a nas ni bilo zraven na olimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyju. Tedaj so mu zaradi izjemne pripravljenosti vsi že vnaprej okoli vratu nadeli zlato kolajno, vaja na treningu pred tekmovanjem pa je bila njegova najboljša v življenju. Toda gimnastika je nepredvidljiva. »Trenerji še danes pravijo, da česa takega, takšne izvedbe, še niso videli. Tedaj sem deloval kot stroj, bil sem pripravljen na zmago, toda perfekcija se mi je maščevala,« se spominja najhujšega dne svoje kariere, ko je potočil tudi kakšno solzico, saj je bilo razočaranje neizmerno. Tudi osem let pozneje je bil v Pekingu v igri za kolajno, a so olimpijske igre zanj ostale kot zaklete.
Precej svetlejša je njegova prihodnost, čeprav se zaveda, da bo potreboval kar nekaj časa za odločitev o tem, kaj si v življenju želi. A v katero smer bi ga poslovna pot lahko vodila, nakazujejo tudi te besede: »Obvladam finance, tudi na ekonomski fakulteti mi je predmet profesorja Dušana Mramorja ležal in sem dobil desetko. Osebne finance so vrhunska tematika.« Ni namreč skrivnost, da spremlja gibanje delnic, tečajev in obrestnih mer ter uživa v opazovanju dogajanja na borzi in psihologije množic. »Če ne delaš napak, je možnost, da gre kaj narobe, majhna. Industrija si ni naredila velike usluge s promocijami tveganih naložb na Balkanu, zato ji ljudje ne zaupajo več, za etično delovanje pa je še veliko prostora. Kot športnik sem na tem področju visoko cenjen.« Kako zelo cenjen je, potrjuje tudi gimnastični center trojice upokojenih Cerar-Pegan-Petkovšek, ki naj bi še letos odprl svoja vrata. Morebiti bo prav v njem svoje bogato znanje delil naprej.
