Operacije otrok s prirojenimi srčnimi napakami naj ostanejo v Sloveniji, je včeraj pričakovano sklenil zdravstveni svet. S tem se strinja tudi ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc, ki je potrdila, da (začasna) ustavitev programa, ki so jo v zadnjih dneh kot skrajno možnost omenjali v ljubljanskem UKC, ne pride v poštev.
»Sedanji program ni optimalen, je pa varen«
K rušenju zaupanja staršev bolnih otrok v ljubljanski program, v katerem pa so del slabosti nekdanje ureditve že odpravili, so prispevale tudi nepremišljene in nasprotujoče si izjave vpletenih, opaža ministrica. »Zaupanje je treba povrniti,« je dejala. V največji slovenski bolnišnici bodo morali v dveh tednih objaviti podatke o trenutnem stanju, v dveh mesecih pa naj bi pripravili vizijo razvoja bodočega centra za otroško srčno kirurgijo v Ljubljani. V tem centru bi različne stroke, ki so bile doslej pogosto v sporih, po novem delale pod eno streho. »Preseči je treba vrtičke in slabe odnose. Na prvem mestu morajo biti pacienti,« sporoča Kolar-Celarčeva.
Strokovni direktor UKC Ljubljana prof. dr. Sergej Hojker je poudaril, da se pogovarjajo z več tujimi centri, s katerimi bi lahko sodelovali pri postavljanju domačega. »Potrebujemo celoten tim zaposlenih, ki bo tam delal. Trenutno je organizacija v UKC razdrobljena, poskrbeti pa je treba za rešitev, ki bo za naše okolje optimalna.« Vodja sedanjega programa teh operacij prof. Tomislav Klokočovnik pa ugotavlja, da so že današnji rezultati dokaj dobri. Smrtnost, ki se ji pri teh hudo bolnih otrocih nikjer ne morejo povsem izogniti, je 2,3-odstotna, kar je primerljivo z drugimi evropskimi centri. »Program ni optimalen, je pa varen,« je zatrdil. Ključna težava ostaja, da so tuji kirurgi, s katerimi sodelujejo, v bolnišnici prisotni le okoli deset dni na mesec. To je bistveno bolje od nekdanjega naslanjanja na nekajdnevne obiske izraelskega kirurga dr. Davida Mishalyja, a je treba še vedno najti rešitev za preostalih 20 dni.
Cilji za prihodnje desetletje
Nadzorna komisija, ki je ugotovila nepotrebno ogrožanje otrok v nekdanjem programu, je priporočila še 250 operacij na leto kot minimum izkušenj. Ob okoli stotih otrocih v UKC Ljubljana jih ne bodo mogli doseči čez noč, od bolnišnice pa v praksi tega tudi nihče ne zahteva. »Ena od možnih rešitev je trženje teh operacij v državah nekdanje Jugoslavije. Včasih smo pri nas na primer že pokrivali Dalmacijo, Istro, del Srbije...« ugotavlja član nadzorne komisije izr. prof. dr. Andrej Robida. Da bo novi center polno zaživel, bo po njegovem mnenju potrebnih pet do deset let, urediti pa bo treba tudi njegovo financiranje.
»Veliko je izzivov, veliko pa tudi pasti,« je ocenil predsednik zdravstvenega sveta prof. dr. Franc Strle, ki pa opozarja, da je treba ukrepati hitro. Z vsakim mesecem čakanja bo namreč iskanje rešitev le še teže.
