Leta 1978 je šola, ki jo danes obiskuje 89 otrok, dobila nove prostore, v katerih je še danes. Imajo sodobno opremljene učilnice, odpravili so arhitektonske ovire ter namestili dvigalo, letos uredili tudi primernejši dostop do šole. Učencem poleg standardnega programa ponujajo tudi zelo pester razširjen program, marsičesa pa jim brez dolgoletnega donatorja Krke ne bi uspelo izvesti.
Vse do lanskega leta je na šoli deloval tudi internat, ki je bil po besedah ravnateljice Vide Marolt za marsikaterega otroka iz socialno šibkih družin res dobra rešitev. »A otrok je bilo premalo. Pa tudi s spremembo zakonodaje socialna problematika ni bila več zadostni razlog za vključitev otroka v internat, ampak le še oddaljenost od šole in nezmožnost prevoza.« Nekaj časa so se borili, a novih odločb niso dobili. Tako je internat z lanskim šolskim letom zaprl svoja vrata.
Napolnili dvorano Cankarjevega doma
Dve tretjini otrok obiskujeta izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, tretjina pa posebni program vzgoje in izobraževanja, namenjen otrokom z motnjo v duševnem razvoju. Slednjega obiskuje tudi Gašper Ljubi, zgovorni dvajsetletnik, ki ne mara matematike in slovenščine, najljubša sta mu likovni pouk in športna vzgoja. »Matematika je težka, slovnica pa mi še zdaj dela veliko težav. Predvsem težje besede, narobe jih preberem. Sošolka Ema mi pomaga, skupaj se učiva in je potem lažje. Pri likovnem pouku pa ustvarjam kakšen kolaž, rad tudi barvam.«
Gašper s ponosom pove, da bo v predstavi na današnji slovesnosti ob 60-letnici šole, kjer bodo nastopali skoraj vsi učenci, igral glavno vlogo. Nastopal je tudi pred dvema letoma v muzikalu, avtorskem projektu šole, s katerim so se učenci in učitelji predstavili celo na odru nabito polne Linhartove dvorane Cankarjevega doma.
Mnoge otroke prepozno usmerijo
S tem, ko se odpirajo navzven, uspešno razbijajo stereotipe o posebni šoli. Velik problem je po mnenju Maroltove še vedno tako imenovana inkluzija. »Resda se stvar v zadnjih letih malce umirja, saj so ugotovili, da v praksi zadeva ne funkcionira najbolje. Dodatne strokovne ure za te otroke so bile premalo, učitelji pa ne dovolj usposobljeni. Pravo inkluzijo vidim v tem, da skupaj organiziramo športne dneve, prireditve, pri tem odlično sodelujemo predvsem s Šolskim centrom Novo mesto. Vztrajanje, da otrok s posebnimi potrebami ostane v redni šoli, je zame nasilje nad otrokom.«
Maroltova je odkrito ponosna na svoje učence. Po končani devetletki mnogi nadaljujejo šolanje v nižjih poklicnih in nato celo v srednjih strokovnih programih. »Ko sem otroke spremljala v okviru komisije za usmerjanje, sem ugotovila, da so učenci v običajni osnovni šoli, ki s težavo končajo sedem razredov, bistveno manj uspešni kot tisti, ki pri nas končajo devetletko.« Ena od težav zlasti pri romskih učencih pa je ta, da pridejo k njim prepozno. »Imamo denimo enajstletno punčko, ki je v drugem razredu in je skoraj povsem nepismena. A ne bi bilo bolje, da bi jo usmerili že prej?« razmišlja Maroltova.
