Govorica ni bila politična in ni govorila o spremembi ustavnega reda, ki je bila potrebna za administrativno razširitev jurisdikcije evropskih institucij do meja nekdanje Sovjetske zveze, ampak je govorila o potovanju. Polovica celine ni potovala skupaj, ampak je pot opravila vsaka država posebej. Evropi smo se »približevali«, postopoma smo »odstranjevali ovire«, ki so »nas ločile od cilja«, bili smo tik pred vrati in potem smo bili v »Evropo sprejeti« in smo »vstopili vanjo«. Prišli smo od nekod daleč in se v Evropi naselili. V resnici pa smo ostali zunaj.
Tudi po desetih letih je Evropa ostala ozemlje, na katerega mi potujemo. Mi smo tukaj, Evropa pa je nekje tam, kamor mi gremo. Ideja, da je Evropa zdaj v Vukovarju ali Belem Manastirju, zveni popolnoma tuje. Zares se začne nekje pri Vidmu. Mislim, da je agresivnost do beguncev, ki zadnje tedne fizično opravljajo pot, ki so jo vzhodnoevropske države opravile s spreminjanjem svojih ustav, mogoče razložiti s strahom, da bodo tam zasedli mesta, ki v resnici pripadajo nam. To se sijajno vidi v jeziku, ki ga uporabljajo od Zagreba do Prage in še naprej do Varšave. »Mi smo zgolj tranzitne države, čez katere begunci prehajajo na svoji poti v Evropo,« je skupno sporočilo vseh ustanov, ki jih srečajo na poti.
Evropa se ne začne na drugi strani Šida, v nesrečnem Baranjskem Petrovem selu, na Obrežju ali železniških tirih na puščobnih madžarskih mejah. Ne, ne. Kdor je po tej poti prišel iz Damaska, mu je popolnoma jasno, da je v Evropo vstopil v Nickelsdorfu. Tam se začne neki drugi svet. Sirci in njihovi sopotniki iz drugih držav to poznajo iz svojega sveta. Schengensko območje deluje tako kot varnostna območja, ki jih na svojih mejah vzpostavlja Izrael. Izraelci zidu, ki jih varuje pred begunci iz Palestine, ni postavil na svoji strani meje, ampak globoko na ozemlju Zahodnega brega. Tudi meja s Sirijo ne poteka tam, kjer jo kažejo zemljevidi, ampak na drugi strani planote Golan, na ozemlju Sirije, petdeset kilometrov pred Damaskom.
Tako tudi schengensko območje vsaj v predstavah vzhodnoevropskih držav varuje tisto drugo Evropo pred zunanjim svetom. Drugače si ni mogoče razložiti, da mi branimo schengensko mejo pred begunci, takoj ko je jasno, da jim je Nemčija dovolila vstop, pa jih spustimo naprej proti Evropi.
Popolnoma v skladu s tradicijo vzhodne Evrope takoj tudi nastopita resentiment in pritoževanje. »Migranti bodo v Nemčiji zasedli delovna mesta, ki v resnici pripadajo nam.«
Najlepšo potezo so naredile države Višegrajske skupine, ki so Madžarski ponudile pomoč pri obrambi schengenske meje pred migranti. Češka in Slovaška sta ponudili vojaške enote, ki naj bi na meji s hrvaško članico EU branile schengensko območje. Skoraj je zvenelo kot vojna napoved med gastarbajterji, pri čemer slovanske vojske pred migranti branijo delovna mesta v Nemčiji, ki so rezervirana za naše ljudi. Tudi ni mogoče spregledati veselja, ki je vse zagrabilo ob novici, da Nemci sprejemajo samo Sirce in Iračane, zavračajo pa Albance, Kosovce, Makedonce in druge iskalce zaposlitve, ki so se priključili temu velikemu potovanju. Oni hočejo v Nemčiji samo delati. To pa ne gre. Katoliškim državam nekaj protestantske etike ne bi škodilo. Od kdaj je delo nekaj tako slabega, da je treba odganjati ljudi, ki ga iščejo?
Odgovor na to je bila evronostalgija. Se spomnite Evrope iz leta 1991, ki je obljubljala blagostanje in varnost? Najprej Nato, ki je bila obljuba varnosti, potem EU, ki je bila obljuba blagostanja. Tukaj se ni bilo mogoče zmotiti. Ni bilo teorije, da bi bila odločitev za to pot napačna.
Kar zares peče pri beguncih, je, da se v njihovih očeh zdaj svetijo iste sanje, ki so v slovanskih jezikih in madžarščini nekoliko zbledele. Zdaj oni v Evropi vidijo iste stvari, ki jih je vzhod Evrope sanjal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Evropa zdaj je njihov slogan. Tja hočemo. Zares ne bi radi življenja preživeli med vašimi koruznimi polji. Zaradi tega so deležni agresivnosti in grobega ravnanja.
Ampak v resnici jih mejne države EU sploh ne zanimajo. Popolnoma se strinjajo s prebivalstvom, da Evropa ni niti v Zagrebu, Ljubljani, Budimpešti, Bratislavi, Pragi ali Varšavi. Groza jih je, da bi se morali ustaviti tukaj. Oni sledijo svojim sanjam in hočejo v Evropo. Ta pa je nekje tam naprej.
To bi lahko povzročilo neprijetnosti in napetosti. Vendar se je v zadnjem trenutku položaj razrešil z imperialnim zavezništvom. Meje imperijev so bile vedno improvizirane. V drugih časih bi jih oblasti iz Bruslja naselile na svojih mejah z Ukrajino in Turčijo, celotno mejo oblikovale kot vojno krajino in dale Sircem zemljo v zameno za obrambo zunanjih meja imperija. Namesto tega so sklenile, da bodo svoje zahodne meje branile v Turčiji. Zid pred zunanjim svetom bodo postavili na obalah Turčije in turški vojski predali nalogo, da pri Izmirju in Bursi brani schengensko mejo. Periferija imperija pa bo lahko mirno spala naprej in se predajala nostalgiji za svojo Evropo.
