Pogosto gre za za pripravke, ki izvirajo iz katere od daljnih eksotičnih dežel, ugotavlja prof. dr. Mojca Lunder, ki je za posvet o znanstvenokritičnem pogledu na komplementarno in alternativno medicino na fakulteti za farmacijo pod drobnogled vzela nekaj »čudežnih« zdravil. Pripravki prihajajo iz delov sveta, ki jih povezujemo z neokrnjeno naravo, velikokrat je uporaba povezana z lokalnimi legendami. Večina teh zdravil ima dolgo zgodovino tradicionalne uporabe, ki pa je le redko podkrepljena z ustreznimi znanstvenimi raziskavami in tudi ni vedno takšna, kot jo oglašujejo. Tak je na primer sok noni: domačini v Polineziji so uporabljali za zdravljenje le liste nonija na koži in sluznicah, ne pa soka plodov za uživanje, ki je prišel v ospredje kasneje. Za veliko od teh muh obstaja malo ali celo nič znanstvenih dokazov o delovanju, zlasti za zdravstvene trditve, ki se uporabljajo pri prodaji teh izdelkov.
V zadnjem času postajajo priljubljeni pripravki, ki so sicer na trgu kot zdravila in je njihovo delovanje pri določenih indikacijah preverjeno, vendar jim pripišejo še nove, popolnoma nepreverjene indikacije, zanemarjajo potencialne neželene učinke in predlagajo nepreverjene načine uporabe. Takšni primeri so natrijev hidrogenkarbonat, ki naj bi razkisal telo in zdravil raka, magnezijev klorid v obliki dermalnega olja ali gena, ki naj bi zdravil artrozo, in lugova raztopina za depresijo.
Mumie
Pogosto ga imenujejo tudi šilajit. Je naravna črna smolnata snov, ki se izloča na površje izpod skalnatih plasti. Najdemo jo v goratih predelih Azije in Rusije. V ajurvedski medicini ga uporabljajo za številne težave: hitrejše zdravljenje zlomov kosti, proti želodčni razjedi, pri težavah s srcem, živci in ožiljem, impotenci... V nekdanji Sovjetski zvezi so ga uporabljali za izboljšanje sposobnosti športnikov in pri vojakih za hitrejše okrevanje in zmanjševanje poškodb. V sicer številnih raziskavah na celicah in živalih so dokazali vrsto ugodnih učinkov, v dveh dostopnih kliničnih raziskavah pa so pri prostovoljcih opazili zmanjšanje krvnih maščob in antioksidativne učinke oziroma povečanje števila spermijev in njihovo večjo gibljivost ter povečanje koncentracije testosterona. Ti raziskavi tudi kažeta, da je zaužitje te snovi varno in se neželeni učinki ne pojavljajo, navaja doktorica farmacije. V zadnjem času narašča število raziskav o učinkih te snovi na živalih in bolje načrtovanih kliničnih raziskav. Največja nevarnost, ki so ji izpostavljeni uporabniki, je, da se zaradi redkosti materiala in težavnega zagotavljanja standardiziranega izdelka na trgu pogosto pojavljajo ponaredki.
Lugolova raztopina
Vsebuje jod in kalijev jodid. Ima močno protivirusno, protibakterijsko in protiglivično delovanje. Zato se uporablja za kirurško razkuževanje rok in kože, ker pa so na voljo novi antiseptiki, ki manj dražijo kožo, jo uporabljajo vedno manj. Prav tako jo uporabljajo v diagnostičnih metodah za barvanje celic, endokrinologi pa pri zdravljenju bolezni ščitnice.
V zadnjem času se pojavljajo članki, kjer priporočajo jemanje velikih količin joda za najrazličnejše tegobe. Navajajo, da naj bi ljudje s hrano zaužili premalo joda. Kot razlaga Mojca Lunder, so zadostne količine joda izjemno pomembne za normalno delovanje ščitnice, v nosečnosti pa za ustrezen razvoj ploda. Vendar zadostne količine joda dobimo že z ustrezno prehrano in uporabo jodirane soli. Z dodatnim uživanjem joda tvegamo prekomeren vnos joda, kar lahko sproži ali poslabša številne že izražene ali še skrite bolezni ščitnice. Pri nekaterih ljudeh lahko pride do motenj v delovanju ščitnice že po enem velikem odmerku joda, navaja Lundrova.
Po objavi enega od člankov, ki so opisovali čudežno moč joda, so povečano zanimanje za lugolovo raztopino opazili tudi v Centralni lekarni Ljubljana. Tudi oni svarijo pred škodljivimi posledicami uživanja prevelikih količin joda. Poleg že omenjenih lahko lugolova raztopina povzroči razjede na želodcu in požiralniku, znane, čeprav redkejše, so tudi poškodbe dihal in ledvic. Zato so se odločili, da bodo to raztopino izdajali zgolj po predpisu zdravnika, navajajo na svoji spletni strani.
Magnezij
Magnezij je pomemben element, ki ga zagotavljamo s hrano in vodo. Bogat vir magnezija so zelena zelenjava, oreški, žita, stročnice, sadje, meso in ribe. Pri večini odraslih je vnos magnezija z normalno, raznoliko hrano dovolj velik, da ne prihaja do pomanjkanja. Vendar raziskave kažejo, da je prehrana sodobnega človeka revnejša z magnezijem v primerjavi s prehrano paleolitskega človeka in je vnos magnezija – predvsem zaradi uživanja že pripravljene hrane – pod priporočenimi vrednostmi in velik del prebivalstva ogroža mejna hipomagneziemija. Tako so med ljudmi zelo priljubljena prehranska dopolnila z magnezijem, še posebej pri športnikih in nosečnicah. Vendar je človekovo telo sposobno dobro uravnavati prekomerne količine magnezija, zato so težave zaradi prekomernega vnosa redke. Hujše oblike pomanjkanja ali preveč magnezija pa lahko ogroža življenje.
Magnezij se uporablja v obliki magnezijevih soli, pojavljajo pa se tudi dermalni pripravki z magnezijem (torej za delovanje prek kože) in jih zmotno imenujejo magnezijevo olje. Oglasi zatrjujejo, da se magnezij skozi kožo odlično absorbira, in mu pripisujejo poleg znanih terapevtskih učinkov še številne druge. Raziskave pa kažejo, da magnezijevi ioni skozi zdravo, nepoškodovano kožo ne prehajajo, opozarja farmacevtka Mojca Lunder.
