V zadnjih dneh se je bilo znova mogoče prepričati, kako neumoren je v boju za oblast Primož Ulaga. Pripravljen je storiti vse, da bi znova sedel na enega od vodilnih stolčkov. Potem ko je predlani dobesedno predčasno odletel z mesta predsednika smučarske zveze, se je želel nanj spet povzpeti. Iz njegovih dejanj je mogoče sklepati, da ko je videl, da Jurij Žurej zapušča mesto direktorja SZS, so njegove ambicije segle nekoliko nižje. Do nordijskega šefa. Dobil je novi zaušnici. V prvi vrsti v podobi skakalnih klubov, v drugi pa od vodilnih na SZS. Ulaga bi se lahko iz etičnih razlogov pogledal v ogledalo in se vprašal, ali je res ves svet usmerjen proti njemu ali je morda z njim kaj narobe. Ko je Bojan Križaj pred leti pogrnil pri alpskem delu SZS in pustil za seboj rdeče številke, se je dostojanstveno umaknil in ni več silil z glavo skozi zid. Vedel je, kam bi vodila pot, ki jo ubira Ulaga. In ostal je legenda.
Siti skakalci in Primož Ulaga
Ko panoga za smučarske skoke z najboljšo možno infrastrukturo in vrhunskim voznim parkom s polnimi usti za obloženo mizo razlaga, da nima za sladico, cehovskim kolegom v podobi lačnih brezdomcev ni lahko. Panoga za smučarske skoke pred novo sezono znova razpolaga z izjemnimi vsotami sponzorskega denarja, saj ruši rekorde. To je dokaz, da v času, ko večina drugih zimskih športnih panog životari, dela dobro. Način, kako se obnaša, pa ni dober. Povsem logično in razumljivo je, da bi imeli klubi, ki vzgajajo vrhunske športnike, radi večji delež rekordne finančne pogače. V takšnih primerih zna Smučarska zveza Slovenije pod vodstvom Enza Smrekarja vselej stopiti skupaj in je pri tem zelo prepričljiva. Zaveda se namreč, da potrebuje denar zase – za sanacijo dolgov in plače zaposlenih. Še posebej v zadnjih dneh, ko visi nad njo novo veliko finančno breme – dobrih 600.000 pokljuških evrov.
