Ne. Konkurenca je bila vedno prisotna. Vsi damo vse od sebe na treningih, selektor pa se odloči, na koga računa. Ni težko, ker dihamo drug za drugega in se spodbujamo.
Selektor vam je po tekmi z Litvo lani stopil v bran, ko je rekel, da so ljudje preveč kritični do vas. Delite to mnenje?Medijev ne spremljam veliko. To me niti ne zanima. Toda v določenih situacijah je bilo precej kritik izrečenih proti meni. Tudi neupravičenih. Ljudje pač izražajo svoje mnenje, kar je povsem normalno. Če si javno izpostavljen, imajo ljudje to možnost in pravico.
Vas je to prizadelo?Težko bi rekel, da me je prizadelo. Če bi se s tem obremenjeval, bi lahko že zdavnaj pospravil kopačke in prenehal igrati nogomet. Bilo je precej neupravičenih kritik, a s tem se soočaš vsak dan, če si javna oseba. Če so kritike konstruktivne, jih vzameš dobronamerno. Če niso, jih preslišiš.
Nekateri vas kritizirajo tudi zato, ker nogomet spremljajo bolj površno. Lahko jim pojasnite, kakšna je vaša vloga v ekipi.Zdi se mi, da v Sloveniji prevladuje takšna miselnost, da smo vsi prej ali slej na udaru kritik. Te niso prisotne le pri nas, ampak tudi drugje, vendar v Sloveniji so še bolj. Morda ne znamo najbolje ceniti športnih dosežkov. Vsi skupaj bi si zaslužili več spoštovanja. Ampak javnost naj izraža svoje mnenje, mi smo tukaj, da delamo svoj posel najbolje, kot znamo. Najpomembneje je, da člani ekipe verjamemo vase, da spoštujemo drug drugega.
Niste edini športnik, ki govori o tem. To je nenavadno in poraja se vprašanje, zakaj je tako. Vi veste, kako je s tem na Poljskem, Nizozemskem in Cipru.Če boste vprašali nogometaše, bo večina rekla, da so v tujini bolj spoštovani, kar je žalostno, sploh za tako majhno državo, kot je Slovenija. Ampak takšna je pač miselnost. Na Poljskem in Nizozemskem so me bolj spoštovali kot v Sloveniji, prav tako na Cipru.
Nogometno ste vzklili v Domžalah. Jih spremljate?Ja. Predvsem zato, ker je trener Luka Elsner, Rok Hanžič pomočnik, Janez Strajnar pa trener vratarjev. Te fante poznam, saj smo skupaj igrali. Sicer pa slovenske lige ne spremljam veliko, le z rezultati sem na tekočem. Vesel sem, ker gre Domžalam dobro. Slišim, da se dobro dela, kar je pomembno za mlade nogometaše. Sicer pa živim v Domžalah, stadion je blizu mojega doma, a nimam časa, da bi si ogledal kašno tekmo.
Ali drži, da ste kupili stanovanje v Domžalah, da ne bi izgubljali časa s potovanjem iz Ljubljane, ko še niste imeli vozniškega izpita?Ja. To je bil eden od razlogov. Vozniški izpit pa zdaj imam že nekaj let.
Ljudje, ki vas bolje poznajo, so rekli, da ta zgodba ponazarja, kakšen odnos imate do nogometa.Tisti, ki me poznajo, vedo, kako sem pršel do vseh teh svari. Vedno sem bil prvi na treningu, zadnji sem ga zapustil. Tudi zato se mi zdi nesmiselno, da bi se obremenjeval s kritikami ljudi, ki me ne poznajo. Pomembno je, da me podpirajo tisti, ki me poznajo in ki vedo, kaj sem prestal. To ne velja le zame, ampak za večino reprezentantov. Nihče ni čez noč postal zvezdnik. Vsi smo prestali nekatere stvari, ki so nas naredile močnejše. Če pridemo iz Slovenije in igramo na visoki ravni, nekateri na še višji kot jaz, si zaslužimo spoštovanje.
Ko ste iz Svobode prišli v Domžale, ste veljali za manjši talent kot marsikdo drug, a na koncu ste uspeli vi. Zaradi svoje profesionalnosti?To me je vleklo naprej skozi vso kariero. Tisti, ki so živeli v Novih Jaršah, vedo, da sem bil vse dni na igrišču. Nikoli se nisem sprijaznil z besedami ne in ne moreš. Vedno sem si izboril svojo priložnost. Tudi ko nazadnje na Cipru nisem igral. V takšnem položaju sem še bolj zagrizen. To me je in me še vedno žene naprej. Takšen nisem le v nogometu, ampak tudi sicer. To je eden od razlogov, da sem, kjer sem.
Potem ste z Milivojem Novakovićem skupaj igrali pred bloki?Jaz se njega spomnim iz tistih časov, on mene verjetno ne toliko, saj je nekaj let starejši. On je takrat že zabijal gole, jaz pa še čakal na svojo priložnost. Starejše sem gledal, kako so igrali, in sem bil vesel, če me je kdo vzel v ekipo. Ker so videli, da sem dovolj dober, so me večkrat poklicali. Tako je bilo v starih časih. Zdaj že težko najdeš koga na igrišču.
Bi želeli kariero zaključiti v Sloveniji?Nikoli ne veš, kam te bo pot pripeljala. Nikoli si nisem zapiral poti. Tudi ta možnost je odprta.
Bi se vrnili v Domžale ali Olimpijo?Ne vem. Sem Ljubljančan, ki že nekaj let živi v Domžalah. Še najbolje bi bilo, če bi lahko igral za oba kluba. (Smeh.)
