Izgradnji smučišča v Nadškofiji Ljubljana ne nasprotujejo, po besedah tiskovnega predstavnika Boštjana Prevca pa vztrajajo pri tem, da investitor primerno zavaruje svoje obveznosti – če ne z bančno garancijo, ki bi ga udarila po žepu, pa vsaj s poroštveno izjavo vseh treh družbenikov, kar projekta ne bi podražilo. Da se nadškofiji ne bi bilo treba bati za projekt, ji je investitor želel odškodnino za služnost na zemljišču, ki bi bilo vključeno v prvo fazo, poravnati za vseh 40 let vnaprej. Za toliko časa je namreč od države dobil koncesijo za žičnice. Vendar pa so po njegovih besedah v nadškofiji skupno odškodnino, ki bi za štiri desetletja znašala 450 evrov, zavrnili.
Nadškofija ne potrebuje cenejših vozovnic
V ozadju nesoglasij pri pridobivanju gradbenega dovoljenja za prvo fazo novega smučišča, ki naj bi investitorje stala več kot 30 milijonov evrov, so torej odškodnine. Boštjan Čokl je prepričan, da želi nadškofija s tem, ko ne izda soglasja za služnost na svojem zemljišču, vključenem v prvo fazo izgradnje, iztržiti višjo odškodnino za preostala svoja zemljišča, ki bi jih vključili šele v 2. fazo gradnje. S slednjo bi novo smučišče s kabinsko žičnico povezali s smučiščem na Soriški planini.
V nadškofiji to potrjujejo. Kot pravijo, so se strinjali z 20 evri nadomestila za kvadratni meter zemljišča, na katerem naj bi zgradili objekte, in z 10 evri za zemljišče, na katerem bi postavili stebre kabinske žičnice. Spor pa se je vnel okoli nadomestila za zemljišče, po katerem bi potekala trasa žičnice in smučišča. Zanj naj bi vsi lastniki zemljišč, tudi nadškofija, prejeli nadomestilo za služnost v višini 0,072 evra za kvadratni meter, poleg tega pa bi lahko na travnikih poleti pasli drobnico in toliko letnih smučarskih vozovnic, za kolikor hektarov zemlje gre, bi lahko vsako leto kupili po polovični ceni. »Nadškofija je investitorja obvestila, da je letna paša drobnice na 23 hektarjih zemljišč ne zanima in da ne potrebuje popusta za nakup 24 letnih vozovnic,« pravi njen tiskovni predstavnik. Namesto tega so za ta zemljišča zahtevali slaba dva centa višje nadomestilo (0,09 evra za kvadratni meter), kar pa ni bilo sprejemljivo za investitorja.
»Vse cene so bile določene na osnovi cenitev, v katere so privolili vsi drugi lastniki, ki so pogodbe že podpisali. Prav zaradi njih ne moremo sprejeti zahtev nadškofije, saj vsem zagotavljamo enake pogoje,« pravi Čokl. V nadškofiji pa kljub temu menijo, da so investitorjem ponudili ugodnejšo ponudbo. Popust pri smučarskih vozovnicah bi znašal 4800 evrov, po formuli nadškofije pa bi odškodnina za služnost znašala zgolj 4250 evrov. Ob tem bi nadškofija investitorju dovolila tudi poletno pašo drobnice, kar bi njegove stroške še dodatno znižalo.
Smučišče brez povezave s Sorico?
Uradni razlog za to, da investitor od nadškofije ne dobi ustreznega soglasja za služnost, pa je odprto vprašanje zavarovanja tako obsežnega projekta. Če bi investitor ostal zgolj pri dveh kabinskih žičnicah, ki spadata v prvo fazo gradnje, ki zajema manjši del zemljišča nadškofije, zavarovanj z bančnimi garancijami ali poroštvom družbenikov nadškofija ne bi zahtevala. »Investitor je že napovedal, da povezovalne kabinske žičnice na Soriško planino ne bo gradil,« pravijo v odvetniški družbi Brecelj Korošec Mate, d. o. o., ki v tem procesu zastopa ljubljansko nadškofijo.
V dopisu odvetniški družbi je Čokl pred dvema tednoma res zapisal, da je investitor opustil predvideno drugo fazo projekta in povezavo s smučiščem Sorica, in dodal: »Danes za to, kdo in kdaj bo morda nekoč gradil drugo fazo smučišča, ne vemo in zato nismo upravičeni sprejemati kakršnih koli obvez.« Prepričan je, da je s tem odvetniški družbi in nadškofiji zgolj pojasnil dvofaznost projekta, a so ga naslovniki napačno razumeli. Kabinsko žičnico na Soriško planino bodo gradili, pravi, ko se bodo razmere v okolju spremenile in postale prijaznejše do investitorjev. »Nikakor pa se drugi fazi nismo in ne bomo odpovedali zato, ker to od nas zahteva oziroma pogojuje nadškofija. Vlada nam je na osnovi javnega interesa podelila koncesijo za 40 let za vse tri gondolske sisteme,« je odločen Čokl.
Ljubljanska nadškofija pa nezaupanju v investitorja dodaja še podatek, da je njegova družba MPM Engeneering, d. o. o., ki je začela načrtovati smučišče, tudi lastnica bohinjskega Park ECO hotela, katerega krediti so danes na DUTB.
