Od takrat si vsi vpleteni v zgodbo pravzaprav bolj kot za dokončanje nove železniške postaje prizadevajo, da ne bi obveljali kot krivci za enega največjih poslovnih polomov v Sloveniji. A je, kot smo na tem mestu zapisali že oktobra 2012, njihov trud zaman, saj je vsakomur, ki je dobro spremljal projekt, jasno, da imajo vsi malo umazane roke.

Začenši z več vladnimi ekipami, ki jim je bil ta projekt zadnja skrb, hkrati pa so z nenormalno serijo menjav v vodstvu Slovenskih železnic poskrbele, da so se v Trigranitu pogovarjali s toliko direktorji, da se vseh njihovih imen verjetno niti ne spomnijo več. Nedolžni niso na mestni občini, ki je še pod Danico Simšič najprej želela z vložkom občinskih zemljišč sodelovati v projektni družbi Emonika, si potem premislila in jih madžarskemu Trigranitu z lepim dobičkom prodala, pod Zoranom Jankovićem dvakrat popravila zazidalni načrt, vmes pa projekt zamajala z zahtevano možnostjo naknadnega poglabljanja železniških tirov in skoraj desetmilijonsko podražitvijo komunalnega prispevka.

Paradoksalno pa so v projekt verjetno še najmanj verjeli v Slovenskih železnicah. Kako si lahko sicer razlagamo dejstvo, da so že marca 2008 (!) kovali načrte, kako bi jo iz naložbe, ki bi jo morali s Trigranitom peljati karseda složno, čim prej popihali in dobili čim več denarja. Vodstvo družbe je nadzornemu svetu tedaj predlagalo, naj uveljavi pospešeno prodajno opcijo in Trigranitu po vnaprej določeni ceni 19,2 milijona evrov proda 17,4 odstotka svojega deleža v skupni družbi Emonika, ki so ga dobili z vložkom zemljišč okrog železniške postaje. Po prodaji so Slovenske železnice v Emoniki obdržale le triodstotni delež, kar je nedvomno že na začetku tujemu partnerju dalo jasen signal, kako resno stojijo za enim ključnih ljubljanskih projektov.

Povsem brez krivde ni niti Trigranit, ki je ves ta cirkus v letih debelih krav toleriral, ko so se gospodarske razmere poslabšale in je postajalo jasno, da bo finančno težko izpeljal naložbo, pa so mu zapleti pravzaprav prišli prav. Nazadnje s prav otročjim izsiljevanjem državne pomoči v višini 25 milijonov evrov, od katere naj bi bil 320 milijonov evrov vreden projekt nenadoma življenjsko odvisen. Kljub temu so v tem trenutku Madžari nedvomno glavni osmoljenci te do kraja zavožene zgodbe.

Prav cinično zato po odločitvi dunajskega sodišča zvenijo izjave vodstva Slovenskih železnic, da si želijo projekt s Trigranitom nadaljevati. Še toliko bolj, ker jim zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti že dalj časa žugajo z 72 milijonov evrov vrednim odškodninskim zahtevkom. Pametno. Denar jim bo prav gotovo prišel prav, saj si je po tem sramotnem razpletu zgodbe težko predstavljati, da bi se kakšen resen tuji vlagatelj sploh še kdaj zanimal za ljubljansko železniško postajo.