Pod hišo je vrt, kjer bi se zaradi nagiba terena lahko uredile terase in bi se tako uporabil tudi material, ki bi ostal po prenovi. V območju, kjer stoji hiška, fekalna kanalizacija ni urejena in vse odpadne vode se stekajo v reko Dobličico. Uporabiti nameravam suho stranišče, v katerem se fekalije zbirajo in jih lahko potem predelajo deževniki.
Hiška je stara več stoletij, grajena iz 60 centimetrov debelega kamnitega zidu in lesa. Pokazalo se je, da bo treba zaradi glivičnega obolenja zamenjati ves les. Ostal bo zunanji kamniti zid, dodali bomo nov les, opeko iz gline in ilovico. Hiša bo dobro izolirana. Taka hiša diha in ne rabi nobene klime in dodatnega odpiranja oken, da ustvarimo prepih. Tudi uporaba energije za ogrevanje bo majhna. Vem, da bi bila še manjša, če bi šla v gradnjo popolnoma zatesnjenega bivališča in sistema za rekuperacijo, ampak ta izvedba bi bila zelo draga in v mojem primeru nesmiselna.
V kuhinji bom imela štedilnik na drva (lastna), ki bo ogreval tudi vodo in radiatorje. V kopalnici in kuhinji bosta pipi z vgrajenim grelcem, ki se bosta uporabljali, ko se ne bo kurilo in ne bo sonca. Pod teraso bo zbiralnik deževnice za pranje perila (mehka voda), zalivanje in zunanje prhanje. Na sončni terasi bosta temno pobarvan bojler in daljša cev za zalivanje, v kateri se voda hitro ogreje. To bo pokrilo potrebe po topli vodi v sončnem vremenu. Posodo pomivam z otrobi in za spiranje potrebujem le toliko tople vode, da me ne zebe v roke. Tudi lase, telo in zobe si umivam z rastlinskimi čistili in ne rabim veliko tople vode. Pri takem načinu bivanja nisi tako odvisen od dobaviteljev električne energije. V hiši, v kateri trenutno živim, namreč ob izpadu elektrike centralno ogrevanje ne deluje. Imam pa možnost zakuriti krušno peč in odpreti notranja vrata v hiši. Problem je edino s kopalnico, ki je najbolj oddaljena od peči, tako da takrat kopanje odpade.
Pri gradnji bi morali razmišljati o tem, da smo čim manj odvisni od dobaviteljev elektrike in vode, saj nas nekatere izkušnje iz preteklosti učijo, da je povsem možno, da bo še več naravnih katastrof in s tem izpadov elektrike in vode.
Sedaj pa k drugemu problemu. Eko sklad dodeljuje državna sredstva. Pogoj za pridobitev nepovratnih sredstev za obnovo stare hiše je izvedba rekuperacije, kar pa pri enosobnem stanovanju, ki ga urejam, ni smotrno. Tudi če bi uredila podstrešje in bi to postala družinska hiša, bodo predvidene rešitve zadostovale. Strinjam se, da sta pri večjih stavbah dobra izolacija in sistem za rekuperacijo dobra rešitev. Vendar niso vse obnove velike in država bi lahko z Eko skladom podprla tudi manjše.
Dala sem izdelati tudi energetsko izkaznico hiše. Ves čas sem bila prepričana, da živim v kakovostni hiši, sedaj pa sem izvedela, da to niti približno ne drži. Kot je razvidno iz energijske izkaznice, moja hiša spada v razred G, torej je dobila najnižjo možno oceno. Hiša je grajena iz debelih kamnitih zidov, izolirala sem jo z kokosovimi vlakni, okna pa so lesena, dvoslojna s termopanskim steklom. Hiša stoji na skali, tako da ni vlažna.
Letos sem po prvem vročinskem valu začela meriti temperaturo na stopnicah pri vhodu v hišo. Pod toplomer sem položila telefonski imenik, da ni bilo vpliva vročih kamnitih stopnic na meritev. Sočasno sem meritev opravila tudi v dnevni sobi in kuhinji (25 m2) kjer je v prostoru pet oken s približno štirimi kvadratnimi metri steklene površine, obrnjena so na vzhod, sever in zahod. Hiša nima polken ali žaluzij in prostor je ves dan izpostavljen direktnemu soncu in vročini. V hiši nisem uporabljala nobene klime ali ventilatorja. Zjutraj po meritvi sem odprla eno okno za največ eno uro, ves čas pa so bila odprta vsa notranja vrata. Tudi po daljšem obdobju, ko zunanja temperatura ponoči ni bila nižja od 22 stopinj Celzija, podnevi pa je bila vsak dan nad 30 stopinj Celzija, temperatura v dnevni sobi ni nikdar presegla 27 stopinj Celzija.
Anka Černec, Vinica
