Spoznali bomo pravilne tehnike, s katerimi je ročno brušenje hitro in učinkovito.
Granulacije
Za pravilno brušenje lesa potrebujemo vsaj tri brusne papirje različnih granulacij. Te so označene na hrbtni strani papirja, kjer manjša številka pomeni bolj grob papir. Papir z oznako 60 ali 80 je torej namenjen grobemu brušenju, srednje grobi so papirji z granulacijo približno 120, nad 180 in 220 pa označuje fine papirje, s katerimi pobrusimo les pred nanašanjem lazure ali laka. Vodobrusni papirji z višjimi oznakami (do 1200) so namenjeni brušenju vmesnih nanosov laka, poliranju lesa in loščenju debelejših premazov. Uporabljamo jih lahko suhe ali mokre (od tod ime), saj voda zmanjša možnost nastanka prask in izpira odbrušeni material. Moker papir lahko uporabljamo samo za poliranje lakiranega lesa, saj bi sicer vlaga povzročila napenjanje lesnih vlaken in možnosti za pravo gladko brušenje pravzaprav ne bi bilo. Če vam videz bleščeče politure ne ustreza, lahko z najbolj fino jekleno volno (oznaka 0000) laku vrnete matiran videz in obenem ohranite gladko površino.
Ne preskakujmo!
Trojček papirjev z granulacijo 80-120-180 je splošno uporaben za brušenje lesenih omaric, stolov, pručk in podobnega doma izdelanega pohištva. Z grobim papirjem z granulacijo 80 izravnamo nepravilnosti na lesu, zamaknjene stike, sledi od orodja in lepila. Le prva granulacija je tista, s katero popravljamo nepravilnosti, saj že z naslednjim papirjem le skrivamo sledove grobega brusnega papirja. To je tudi glavno vodilo za čas brušenja z določeno granulacijo – z grobim brusnim papirjem odbrusimo nepravilnosti, s srednjim skrijemo sledi prejšnjega brušenja, za eno stopnjo bolj pa zgladimo s papirjem granulacije 180.
S kombinacijo 80-120-180 preskočimo po eno granulacijo (100 in 150), kar je največ, kar si lahko privoščimo za učinkovito brušenje. Glede na zahtevnost brušenja ali željo po večji gladkosti lahko interval granulacij podaljšamo v eno ali drugo smer, z večjimi razlikami med granulacijami pa si povzročimo težave. Odstranjevanje sledov prejšnje granulacije bo ob prehitrem prehodu na nežen brusni papir dolgotrajno, brusni papir pa se bo pogosteje zamazal s prahom.
Poliranje gostega lesa
Medtem ko je brusni papir z oznako 220 še univerzalno uporaben za večino domačih izdelkov, so višje stopnje namenjene bolj specifičnim potrebam in vrstam lesa. Les z gostejšimi porami lahko zbrusimo do visokega leska, zato pri lesu češnje, hruške ali jesena uporabljamo brusne papirje vse do stopnje 400, ko zares odstranimo vse, še tako majhne praske. Na drugi strani imamo hrastov les z odprtimi porami, kjer takšno loščenje skoraj ni možno. Pri prestižnejših hrastovih izdelkih se lahko pore zapolni s posebnim polnilom, tradicionalno se je za to uporabljalo šelak. Les premažemo z več sloji premaza, ki zapolni votle pore, nato pa ga s srednje grobim brusnim papirjem odbrusimo in spet razkrijemo gladek surov les, tokrat z zapolnjenimi porami.
Brusimo vzdolž lesnih vlaken
Ravne površine moramo vedno brusiti z držalom za brusni papir, še najlažje je, da ga kar ovijemo okrog kosa lesa ali deske. Držalo mora biti vedno v popolnem stiku s podlago, da se pritisk na les razporedi enakomerno, na površini pa ni neravnin. Ne glede na stopnjo brušenja in uporabo ali neuporabo držala vam svetujemo redno menjavo brusnega papirja. Med delom boste hitro občutili, kdaj papir ne grize več v les, kar je nedvoumen znak, da je čas za menjavo. Že pred začetkom brušenja si je pametno narezati več kosov brusnega papirja v primerni velikosti, da je menjava hitra in nemoteča.
Les vedno brusimo vzporedno z vlakni, saj se jih s prečnim brušenjem trga, praske brušenja pa so mnogo bolj vidne. Prečno brušenje je res hitrejše, a takšno kršenje pravil si dopustimo le pri večjih nepravilnostih. Takrat brusimo največ do kota 45 stopinj, potem pa pozornost posvetimo sanaciji prask, ki jih je ustvarilo brušenje. Brušenje vzdolž lesnih vlaken ima še eno prednost: praske brusnega papirja, ki smo jih spregledali, se na prvi pogled skrijejo med lesna vlakna.
Varčno, a ne preveč!
Brušenju s prsti se zaradi neenakomernega pritiska ogibamo. Zlasti na ravnih površinah ni smiselno, saj najhitreje brusimo s pomočjo držala ali ravne podloge. Uporabimo lahko kar kos lesa, ki ga na krivinah lahko nadomestimo s tršo peno ali pluto. Papir držimo s prsti le, ko brusimo z zelo finimi brusnimi papirji. S pritiskom ne pretiravamo, brusimo zgolj s težo dlani. Dober trik za daljšo življenjsko dobo papirja pri takem brušenju je pravilno zlaganje papirja. Kot zgibanko ga prepognemo na tretjine, da se prepognjena brusna površina dotika hrbtne strani papirja in ne druge brusne površine.
Ročno brušenje lesa torej ni prezapleteno opravilo, a si ga lahko z napačno tehniko po nepotrebnem otežimo. Z upoštevanjem naših nasvetov ne bi smelo biti pretežko, vendar pa si je za večje kose pohištva še vedno treba vzeti čas, da površno brušenje ne bo šibka točka izdelka. Po brušenju s sesalcev očistite prah, pomaga pa tudi, če les obrišete z vlažno krpo ali krpo, namočeno v tehnični alkohol. Obrisali boste tudi najmanjši prah, hitro hlapeči alkohol pa ne bo pustil sledov na lesu in izdelek bo po nanosu laka zares zasijal.
Jošt Bukovec
