Ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt je skupaj z ruskim voditeljem Josipom Visarjonovičem Stalinom in britanskim premierjem Winstonom Churchillom zametke organizacije dorekel na jaltski konferenci aprila 1945, tik preden so zavezniki nekaj tednov pozneje razglasili zmago. Podobno kot dobri dve desetletji in pol poprej Društvo narodov so tudi Združeni narodi bili ustanovljeni ob koncu svetovne vojne. Nova multilateralna organizacija je nastala z enakim namenom kot njena predhodnica: za isto mizo naj bi združili države in z dialogom preprečili vojne ter med drugim spodbujali medsebojno sodelovanje na področju človekovih pravic. Toda kljub idealističnemu gledanju peterice velikih sil oziroma 50 držav, ki so na konferenci v San Franciscu dorekle ustanovitev Združenih narodov, je organizacija že takoj po ustanovitvi bila soočena z ustanovitvijo države Izrael in v varnostnem svetu sprejetim delitvenim načrtom za Palestino pod britanskim mandatom, ki nikoli ni zaživel. Izbruhu prve arabsko-izraelske vojne je sledila ustanovitev agencije za pomoč palestinskim beguncem (UNRWA), ki zdaj že sedemdeset let z zagotavljanjem osnovnih življenjskih potrebščin, izobraževanjem in drugimi razvojnimi programi skrbi za palestinske begunce na zasedenih palestinskih ozemljih in v drugih arabskih državah, kamor se je usmeril begunski val.
Če ne bi bilo agencij, kot so UNRWA, ki so se jim pozneje pridružile še druge skupaj s posebnimi skladi in podpornimi organizacijami ZN za zaščito otrok, okolja, žensk, beguncev, zdravstva, kulturne in naravne dediščine ter mnogimi drugimi, bi se države na bilateralni ravni precej težje spopadale s težavami tega sveta. Delovanje OZN je vedno predstavljalo odraz pripravljenosti na sodelovanje držav članic in razmer v mednarodni skupnosti. Združeni narodi so bili lahko le toliko učinkoviti, kolikor moči so jim bile pripravljene dajati države članice. V številnih kriznih žariščih jim zaradi nasprotujočih interesov držav članic nikoli niso bili sposobni najti enotnosti. So nepopolna, a hkrati najboljša multilateralna svetovna organizacija, ki jo je človeštvo kadar koli imelo. Čeprav se že leta vrstijo pozivi k reformi delovanja OZN, predvsem varnostnega sveta, ki s svojo strukturo ne odraža več razmerij moči na svetu po drugi svetovni vojni, ti poskusi prevetritve delovanja za zdaj ostajajo neuresničen cilj.
»Ne dvomim, da se bomo štirideset let pozneje še naprej ukvarjali z istimi nalogami. Kaj pa bi lahko pričakovali drugega? Mednarodne organizacije še vedno predstavljajo novo pustolovščino v zgodovini človeštva,« je leta 1956, enajst let po ustanovitvi OZN, dejal njen drugi generalni sekretar Dag Hamarskjold. Govoril je po tistem, ko je idealizem velike peterice držav, da bi sodelovanje v Združenih narodih utegnilo preprečiti nove vojne, tudi po izbruhu hladne vojne med ZDA in Sovjetsko zvezo, počasi začel bledeti. Slabih šest desetletij po njegovih besedah naloge in izzivi Združenih narodov dejansko ostajajo enaki.
Naše sogovornike smo zaprosili, naj izpostavijo tri najpomembnejše odločitve Združenih narodov v njihovi zgodovini, ki so imele velik vpliv na mednarodno skupnost. Izbrali so lahko tudi tiste odločitve, ki bi po njihovem mnenju morale biti sprejete, pa jih ni bilo mogoče doseči.
Dr. Danilo Türk, kandidat za generalnega sekretarja OZN
Med tremi najpomembnejšimi odločitvami OZN je na prvem mestu univerzalna deklaracija človekovih pravic, ki jo je sprejela generalna skupščina OZN 10. decembra 1948. To je magna charta libertatum moderne dobe. Vsa mednarodna ureditev človekovih pravic temelji na njej, tudi evropska konvencija človekovih pravic. Dejavnosti implementacije imajo oporo in legitimnost prav v tej deklaraciji.
Prav tako pomembna je resolucija generalne skupščine OZN, ki je bila sprejeta 7 . novembra 1956 in s katero je bila vzpostavljena mirovna operacija na Sinaju (UNEF I). Z njo so mirovne operacije OZN (dve sta bili vzpostavljeni že prej) dobile vzgon, ki traja še danes, ko sta število mirovnih operacij in kompleksnost njihovih mandatov dosegla rekordne ravni. Mirovne operacije OZN so postale nezamenljiv instrument globalne varnostne arhitekture.
Med tri najpomembnejše odločitve OZN pa sodijo tudi milenijski razvojni cilji, ki jih je generalna skupščina OZN sprejela 8. septembra 2000. Predstavljajo kristalizacijo globalnih razvojnih prioritet in referenčno točko razvojnega odločanja. Letos sprejeti trajnostni cilji razvoja pomenijo nadaljevanje in poglobitev pristopa, sprejetega pred 15 leti.
Dr. Zlatko Šabič, profesor na katedri za mednarodne odnose FDV
Nepravično je, da bi ob misli na OZN začeli naštevati najpomembnejše odločitve. OZN in njena učinkovitost ali neučinkovitost se praviloma opazujeta skozi odprtino vrat enega samega organa – varnostnega sveta. Glede na število konfliktov, smrtnih žrtev in razseljenih oseb, ki gredo v milijone, je taka kritika seveda upravičena. OZN je utemeljena na načelu, da je mir nedeljiv. Na voljo ima tudi vse mehanizme, da organizira učinkovito mirovno operacijo. Kdo to preprečuje? Vplivne države. One so tiste, ki diktirajo mednarodni skupnosti, prebivalci katere države so upravičeni do miru in varnosti in katere ne. Hkrati prepogosto pozabljamo, da je OZN mnogo mnogo več kot le varnostni svet. Človekove pravice, dekolonizacija, programi za odpravljanje revščine in lakote, boj proti podnebnim spremembam, za večjo pismenost, boljšo izobrazbo – mar niso to vse vrednote, na katere prisegamo tudi pri nas? Globalni steber teh vrednot in naša globalna partnerica je ravno OZN, taista organizacija, o kateri imamo povedati toliko slabega. Ne kaže torej gojiti prevelikih upov, da bo OZN lahko učinkovito gasila vojne požare, dokler bodo države svoje interese postavljale pred interese skupnosti. Glede sodelovanja mednarodne skupnosti na drugih za življenje pomembnih področjih, pa OZN lahko naredi veliko. Takšno sodelovanje namreč dolgoročno vzpostavlja okoliščine, ki države silijo h krepitvi miru, ne pa k toleriranju konfliktov.
Dr. Sabina Kajnč Lange, predavateljica na evropskem inštitutu EIPA
V teh dneh mineva 15 let od sprejetja resolucije 1325 (2000) varnostnega sveta Organizacije združenih narodov (VS OZN) o ženskah v konfliktih. Devetdeseta leta prejšnjega stoletja je zaznamovalo več konfliktov, najbližji nam v BiH in na Hrvaškem, ki so VS OZN privedli do spoznanja, da so ženske in otroci v nadpovprečnem številu žrtve oboroženih konfliktov, da je nasilje nad ženskami in dekleti vprašanje mednarodne varnosti ter da je polno sodelovanje žensk v naporih za vzpostavitev in ohranitev miru ključnega pomena za dolgoročno preprečevanje konfliktov in mir. Resolucija 1325 ima trojni namen. Opozarja na spolno nasilje v oboroženih konfliktih, zavzema se za posebne ukrepe za varovanje žensk in deklet v teh konfliktih ter poudarja pomen odgovornosti in sojenja kršiteljem. Opozarja tudi na izjemen pomen in posebne potrebe žensk pri gradnji miru. Nazadnje, resolucija navaja številne ukrepe, na ravni OZN, v mirovnih misijah in v državah članicah, s katerimi bi dosegli večji delež žensk na odločilnih položajih, med odposlanci na konfliktnih območjih, v mirovnih operacijah. Resolucija je nedvomno prispevala k ozaveščenosti o potrebi po ženski participaciji tako na strani mirovnic kot med sprtimi stranmi. A dejanski delež žensk med prvimi je še vedno izjemno nizek. Razumeti, da ne gre za probleme žensk, ampak družbe v celoti, ostaja ključna naloga za prihodnost.
