»Kače niso sluzaste in ne pičijo, ampak – če je treba – se branijo z ugrizom. Prav tako pajki, ki imajo vsi po vrsti strupnike – tudi tisti najmanjši, ki se smukajo po domačih zidovih. A njihov ugriz je zanemarljiv, saj ga največkrat občutimo le kot srbečico. Katera žival pa piči?« vpraša »eksorcist«, ki je na posebni delavnici v okviru razstave Bioexo – to je istoimensko društvo že 19. zapored pripravilo v velikem rastlinjaku botaničnega vrta na ljubljanski biotehniški fakulteti – iz otrok in njihovih staršev izganjal strah pred nevsakdanjimi hišnimi ljubljenci. »Čebelica Maja,« se opogumi plavolaso dekletce, ki bržkone še ni sedlo v šolske klopi. »Ker ima želo!« jo nemudoma dopolni skuštrani vrstnik na drugi strani predavalnice.
Grozljivke so velik vir predsodkov
Kot se je izkazalo po koncu delavnice, imajo s predsodki opraviti predvsem starši. To vsa leta opaža tudi Aleš Abram, eden od organizatorjev razstave: »Marsikdaj se zgodi, da starši pošljejo otroka naprej z vprašanji in ga spodbujajo k božanju kač ali kuščarjev, kasneje pa se tudi sami opogumijo in pristopijo. Ker se zavedajo, da gre za predsodke, ki so jih sami pridobili v otroštvu, ne bi radi, da se nepotrebnega strahu nalezejo še njihovi otroci.«
Strah je res odveč, tudi zato, poudari Abram, ker nevarnih oziroma agresivnih živali na njihovih razstavah načeloma ni. »Najagresivnejši primerek na razstavi je morda rdečerepi udav iz Salvadorja, a na človeka se ne bi spravil, saj je zanj prevelik. Če bi se počutil ogroženega, se ne bi branil z ovijanjem, ampak z ugrizom, ki je nestrupen. Konec koncev tudi orjaške anakonde jedo ljudi le v ameriških filmih. Smešno, a prav grozljivke predstavljajo velik vir strahu in predsodkov.«
Ko se ptičji pajek postavi na zadnje noge
Na letošnji jesenski razstavi je bilo kot po navadi mogoče opazovati najrazličnejše eksotične živali; od nestrupenih kač, kuščarjev, žab, želv, škorpijonov, skolopender, tropskih žuželk in podobnega mrčesa do toplokrvnih dihurjev, podgan, kuncev in drugih glodalcev. Tudi mesojede rastline so bile na ogled. Posebna pozornost pa je bila tokrat namenjena ptičjim pajkom, ki jih po nemarnem pogosto imenujemo tudi tarantele.
»Tarantela je majhen pajek, ki živi tudi pri nas. Zmešnjava pa je nastala, ker Angleži ptičjega pajka imenujejo 'tarantula',« pojasni članica društva Bioexo Nika Leben, ki je na razstavi nenačrtovano predstavljala kosmate pajke, saj je napovedani specialni gost iz Madžarske zaradi bolezni izostal. Čeprav so poleg vseh terarijev nalepljene mrtvaške glave, Lebnova zagotovi, da ugrizi ptičjih pajkov, razen v kombinaciji z alergijo, niso smrtno nevarni. »Bolj so strupeni drugi pajki, recimo bananin pajek ali črna vdova. Ptičji pajki tudi niso velike negativne pošasti, kot jih prikazujejo v filmih in računalniških igricah. V resnici so zelo mirni. Lovijo le za hrano in ne zaradi hudobije. Od skoraj 900 vrst jih je le nekaj bolj agresivnih,« nas pomiri, medtem ko vzame iz terarija s ščetinami poraščenega prebivalca tropskih in subtropskih območij ter si ga položi na dlan. A prizna, da tega ne bi storila s katerim koli pripadnikom njegove vrste. Zakaj? »Ker ne poznam značaja in ker ne vem, kako se odziva na dotik. Prej bi tudi preverila njegovo razpoloženje.« Prepozna pajkovo razpoloženje? »Seveda. Ptičji pajek razpoloženje pokaže s svojo pozo, kot konj. V opozorilo pred napadom se postavi na zadnje noge, srednje pa privzdigne. Pri pajku se izogibamo hitrim gibom, prav tako ne spuščamo sence nanj in vanj ne pihamo, da ne bi zaradi stresa zbežal in padel po tleh. Ker ima mehak zunanji oklep, ta lahko poči, že če pade s 30 centimetrov višine. In umre,« razloži Lebnova.
Prvak v šopirjenju je legvan Franček
Da so ti členonožci, ki živijo na drevesih ali v rovih in pri katerih lahko samice dočakajo častitljivih 40 let, vse bolj priljubljeni med najmlajšimi, pritrdi tudi šestletna Lučka, saj trije spijo kar z njo v postelji. »Gumijasti, seveda,« jo smeje dopolni očka Klemen Klobučar in prizna, da živih primerkov še ne bi rad gledal v domači dnevni sobi, ne bi pa se branil kač.
Plazilci tudi običajno na razstavah pritegnejo največ pozornosti. Še posebno najdaljši član društva Bioexo – skoraj šestmetrski tigrasti oziroma indijski piton Bobo, ki šteje že 22 pomladi. Pa je nevaren? »Če si zajček ali kokoška, vsekakor,« se zareži njegov lastnik, a v isti sapi doda, da ljudem ne bi skrivil niti lasu na glavi, saj od majhnega sodeluje na delavnicah, kjer se najraje postavlja pred otroki.
A prvak v šopirjenju je Franček, eksemplarni primerek zelenega legvana, ki s statusom častnega doktorja domuje na ljubljanski veterinarski fakulteti. Pri občudovanju za njim ne zaostaja veliko še en kuščar, argentinski tegu, ki se bolje kot v rokah začasne oskrbnice očitno počuti na peščenih tleh botaničnega vrta in uživa v dotikih otroških rok.
So pa na razstavi tudi živali, ki zaradi neatraktivnega videza niso deležne tolikšne pozornosti. »Avstralski paličnjak na prvi pogled resda ni tako dramatičen kot legvani ali kače, vendar obiskovalce pridobi na svojo stran, če le prisluhnejo njegovi zgodbi. Vsak paličnjak imitira okolje, v katerem živi. Kakršna je rastlina, tak je paličnjak. Zibanje avstralskega paličnjaka je tipična imitacija premikanja listja na drevesu ob pihanju vetra,« zibajočo se žuželko, ki je videti, kot da bi bila sestavljena iz nešteto drobnih paličic, vzame v bran Žiga Oražem. Podobno je s ščurki, pravi. »A ko obiskovalcem razložimo, zakaj so ščurki za razliko od večine živali preživeli vse naravne spremembe in se ohranili do danes, jim zastane dih.«