Tiskarna je opremljena za vse vrste dela v tiskarski panogi, od priprave za tisk do tiska in izdelave knjig, časopisov, letakov, zgibank, proizvodnje izdelkov iz papirja in kartona. V posodobitve vsako leto vložijo najmanj pol milijona evrov, obseg investicij pa se je zadnje leto povečal tudi zaradi načrtovane selitve.
Lani so ustvarili 8,31 milijona evrov prihodkov in 463 tisoč evrov dobička, za letos načrtujejo devet milijonov evrov prihodkov in 52 zaposlenih. Rast prihodkov podjetja je bila zadnja leta izjemno dinamična, saj so še konec leta 2010 ustvarili 3,62 milijona evrov prihodkov, indeks rasti prodaje med letoma 2009 in 2014 pa je 425. Priznanje regijska gazela 2015 sta prevzela direktor komerciale Gorazd Petrič in Ivan Florjančič, direktor podjetja, ki zadnja leta v vodenje podjetja pospešeno vključuje sinova Roka in Naceta.
Kaj pomeni imeti globalno in hitrorastoče podjetje v Miklavžu na Dravskem polju? Verjetno ne le to, kar ste dokazali – da se da uspeti tudi v manjšem kraju. Je tudi nekaj izzivov, kajne?Ivan Florjančič: Predvsem to, da imamo izjemno ekipo sodelavcev iz lokalnega okolja. Brez tega ni nič. Ne glede na to, kje si, kje rasteš in kako se razvijaš, moraš biti zanesljiv partner kupcu. Spoštovati moraš dogovorjene roke in ohranjati najvišjo raven kakovosti izdelkov – to je pri nas najpomembnejše. Kupec je pri nas kralj. Izziv je dobiti ustrezen kader, pa tudi obstoječi prostori so nam že pretesni.
Delate tudi s kupci iz Velike Britanije in skandinavskih držav. Dolgoročnost sodelovanja in tehnologija sta verjetno že pripomogli k temu, da manj potujete in se posli sklepajo po elektronski poti.Gorazd Petrič: Res je. Prodajno mrežo imamo močno tudi zaradi tega, ker imamo na teh trgih lokalne predstavnike. To se je izkazalo za najboljšo pot in tega v prihodnje ne bomo spreminjali.
Kako pa je v praksi videti hitenje z izpolnjevanjem naročil v dogovorjenem roku? Delate tudi ponoči?Gorazd Petrič: Tudi. Vendar pa večina priprav za tisk poteka v sklopu običajnega delovnika. Ko je treba res pohiteti, se uskladimo in delamo tudi več ur.
Na slovenskem trgu imate manj kot petino prometa...Ivan Florjančič: Na našem trgu smo sicer dobro poznani, vendar smo veliko bolj vpeti v tujino. Tudi zato, ker so tuji trgi, na katerih delamo, zanesljivejši. Pri nas enostavno ni dovolj kupcev za naše produkte, da bi lahko več delali.
V rokah ste držali več tisoč knjig. Kakšni so občutki, ko v rokah držite odlično pripravljeno knjigo?Ivan Florjančič: Z leti to prepoznaš že na otip, ko jo držiš, ne da bi jo tudi gledal. Vidiš, kako je hrbet zaobljen, kakšne so fazone, kako je vezana.
Gorazd Petrič: Dobro narejena knjiga je kot lepa ženska. In tiskarji smo zaljubljeni v knjige in vonj papirja.
Zaposlujete že več kot 50 ljudi, a ohranjate medsebojno tesno povezanost kot v veliki družini. Kje so ključne prednosti družinskega podjetja?Ivan Florjančič: Rastemo sicer dinamično, a hkrati preudarno in ne prehitro, še zlasti pri številu zaposlenih. Vse sodelavce in njihove družine dobro poznam, vzamemo si čas za pogovor, skupaj praznujemo rojstne dneve. Pomagamo jim, če imajo težave. Naše podjetje je varno podjetje, dolgoročno varno. Nasledila me bosta sinova, ki bosta podjetje odgovorno vodila. Tudi če jutri odidem, sodelavcem ni treba skrbeti za zaposlitev. Imeli jo bodo tudi čez deset in več let. Družinska podjetja smo odgovorna, sodelavci in mi pa dihamo za podjetje in drug za drugega.
Gorazd Petrič: Znamo si vzeti čas, da se pogovorimo tudi o čem drugem kot o službi. In vedno si brez oklevanja medsebojno pomagamo.
Prenos vodenja podjetja je zahteven in večleten proces. Kdaj boste povsem predali vodenje sinovoma?Ivan Petrič: Prenos poteka uspešno. Res pa je, da se sinova za to usposabljata že nekaj let. Lahko bi se umaknil že jutri brez vseh skrbi. Imamo namreč izjemno trdno ekipo in sodelavci bi v vsakem primeru pomagali novemu vodstvu. Sam sem še nekoliko bolj vključen v podjetje, ker sta sinova aktivna športnika in zaradi tega veliko potujeta. Danes na primer sta v Kitajski. Ko bosta svojo športno pot končala, kar se bo morda zgodilo že po prihodnji sezoni, torej prihodnje leto, saj sta stara 29 in 30 let, pa bom jaz verjetno že lahko predal posle. (Smeh.)
Kje bo Florjančič tisk leta 2030?Ivan Florjančič. V nekaj letih bomo zrasli do največ 70 zaposlenih. Po našem mnenju je to dovolj, da ob dobri opremljenosti povečujemo obseg proizvodnje in smo konkurenčni. Delamo tako preudarno, da bomo preživeli tudi, če bo dogajanje na trgu bolj turbulentno. Številke pa je težko napovedovati.
Kdaj se selite v Maribor?Ivan Florjančič: Tukaj smo na slabih štiri tisoč kvadratnih metrih površin res preveč na tesnem – parcelo smo že kupili na območju nekdanjega podjetja TAM. Sosedi bomo z Orodjarno Imenšek, ki je bila lani regijska gazela. Ne selimo se radi, a v Miklavžu se ne moremo širiti, saj prostori niso bili namenjeni tako obsežni proizvodnji. Niti ni primerne lokacije za tako velike prostore, kot jih potrebujemo. Novi prostori bodo merili osem tisoč kvadratnih metrov in bodo narejeni po meri za našo dejavnost. Smo v polnem zagonu za začetek gradnje, preseljeni bomo že sredi prihodnjega leta.
V Mariboru grafične šole, od koder bi lahko dobili ustrezen kader, ni, je le v Ljubljani. Zato ljudi, ki jih vidite kot najboljše sodelavce, izobražujete in usposabljate sami (kot na primer frizerja), kar pa lahko traja tudi do pet let. Kako lahko vplivate na to, da bi šolo dobili nazaj v regijo?Ivan Florjančič: Štipendiramo sina našega sodelavca. Veseli bomo tudi drugih mladih ljudi, ki bodo izkazali interes za delo v tiskarstvu. Nimamo ambicij, da bi kogar koli prepričevali, da se vnovič vzpostavi ustrezen šolski program. Naša metoda usposabljanja sodelavcev se je izkazalo za dobro in jo bomo ohranjali tudi v prihodnje. Mlade je težko dobiti v tiskarstvo, ker v družbi še vedno velja veliko predsodkov, da je to garaško in umazano delo, vendar pa se je naša industrija zadnja leta bistveno spremenila. Poklic tiskarja je lep, vonj papirja še lepši.
Kakšen je vpliv digitalizacije, in sicer tehnološkega razvoja na tisk? Bodo knjige na papirju še dolgo obstajale?Gorazd Petrič: Bodo. Da bo papir izginil, nam govorijo že več kot deset let. Pa vidimo, da to še zdaleč ni tako. Ljudje imajo radi fizičen stik s knjigo, pa še sonce ti ne nagaja, kot se to dogaja, ko prebiraš knjigo na tablici. (Smeh.) Črne napovedi, ki so veljale za knjigo pred leti, se ne bodo uresničile. E-knjiga papirnate še dolgo ne bo izpodrinila. Res pa je, da se natisne manj izvodov.
Verjamete torej v papir?Ivan Florjančič: Seveda. Natisnemo tudi veliko turističnih vodnikov, ki jih ljudje še vedno najraje uporabljajo. Res je, da so naklade manjše – pred leti smo s strahom čakali, kaj se bo zgodilo. Vendar verjamem v papir. Po papirju bo še dolgo lepo dišalo.
