Nekaj v hrbtenici je počilo, roka se je čudno obrnila vstran. Eden od delavcev, ki je bil prej dolgoletni gasilec, je vedel, da ga ne smejo premikati. Reševalno vozilo je Tineta, ki je bil še vedno pri zavesti, takoj odpeljalo v Ljubljano. Spomni se še, kako so z njega začeli rezati obleko. Nato pa nič več.
Počilo mu je vratno vretence
Diagnoza ni bila obetavna, počilo mu je peto vratno vretence. Operacija na hrbtenici je trajala ves dan. Naslednji dan se je zbudil, a z blodnjami in pod vplivom močnih zdravil za lajšanje neznosnih bolečin. Nog ne more premikati, roke čuti le do zapestij, prstov kot da ni. Ker so se mu ob padcu sesedla tudi pljuča, zdaj težko diha. Tine je v trenutku postal tetraplegik, prikovan na posteljo in voziček, popolnoma odvisen od pomoči drugih.
Pol leta je bil v kliničnem centru, sledila je večmesečna rehabilitacija v centru Soča. »Z veliko vztrajnostjo in trmo sem pridobil vsaj toliko mišic v rokah, da se lahko popraskam po glavi, nosu,« pravi. S posebej prilagojeno žlico lahko nekako jé, uporablja tudi prilagojen računalnik. Pri vseh drugih, prej tako samoumevnih stvareh mu mora kdo pomagati.
»Nenadoma ostaneš sam...«
V začetku so ga prijatelji pogosto obiskovali, pravi. »Zdaj vedno manj prihajajo. Saj razumem, življenje je danes zelo hitro, nobenega časa ni. Sam pa nikamor ne morem. Pozimi me čaka še ena, že peta plastična operacija zaradi preležanin. Spomladi bi potem spet lahko šel na voziček.«
Ko se pogovarjamo s Tinetom, ki leži v topli, prijetni sobici, medtem ko se po televiziji vrti program Discovery Channel, se prikaže njegova triinpolletna nečakinja Lejla in se močno stisne k njemu. »Zelo mi polepša dan. Z vozičkom sva večkrat šla malo naokoli, po vasi, pogledat kakšne živali in nato obvezno v gostilno na sok.« Prav mala Lejla, ki z družino živi doma, ter nečaka iz Ajdovščine, triinpolletni Kristjan in petletni Patrik, ki se vedno veselita obiskov na Dolenjskem, mu dajejo največjo moč in voljo do življenja, ki je včasih tudi že bledela.
Prilagojeno vozilo bi mu olajšalo življenje
A Tineta močno skrbi tudi prihodnost. Kako bo, ko staršev, ki ga skrbno negujeta, ne bo več? Moral bo v neko ustanovo, ki seveda ni poceni. Kot tudi niso poceni mnoga zdravila, vrečke za odvajanje, katetri, mazila, ki jih mora doplačevati s svojo skromno invalidsko pokojnino.
Tine si močno želi prilagojeno kombinirano vozilo, v katero bi se lahko zapeljal z električnim vozičkom. Prelaganje z vozička v avto in spet nazaj je namreč tako zanj kot njegove starše vse bolj težaško početje. »Seveda me bo nekdo vedno moral voziti. A že to, da me ne bo treba prelagati, bo zelo dobrodošlo. Če imaš svoj prevoz, tudi nisi toliko odvisen od drugih. Gre za nekaj, kar dejansko potrebujem, da bo življenje vsaj malo lažje zame in za moje bližnje.«
Zato se je skupaj s svojci in prijatelji odločil, da bo poskusil zbrati denar za prilagojen kombi. Z dobrodelnim koncertom, donacijami in drugimi dobrodelnimi akcijami mu je doslej uspelo zbrati približno polovico od potrebnih 30.000 evrov, za kar je Tine neizmerno hvaležen.
Pred kratkim pa si je zadal še en cilj, za mnoge nemogoč, zanj pa, kot je prepričan, uresničljiv »z močno voljo in trdim delom«. »Na svetovnem spletu sem naletel na zgodbo človeka z identično poškodbo, ki se mu je z vsakodnevno terapijo uspelo postaviti na noge, pa čeprav z berglami. Torej je mogoče!«