V Nemčiji denacifikacija in sojenje nacističnim zločincem nista potekala brez daljših zastojev in brezhibno. Kar 70 let je denimo trajalo, da je letos pred sodišče stopil Oskar Gröning, manj pomemben esesovec iz Auschwitza. Zahodni zavezniki so samo krajši čas po vojni ostro nastopali proti nacističnim vojnim zločincem, kmalu so vse svoje sile in pozornost raje usmerili proti novemu velikemu sovražniku, Sovjetski zvezi. V Zahodni Nemčiji pa je dolgo časa prevladovalo mišljenje, da je treba preteklost pozabiti. Nekdanji nacisti so se vključili v normalno življenje in postali ugledni državljani mlade demokratične in gospodarsko uspešne države.
Da pa so zahodnonemška sodišča vendarle začela bolj preganjati nacistične zločince od poznih 50. let naprej, je predvsem zasluga tožilca iz Frankfurta Fritza Bauerja (1903–1968), ki pa danes ni znan in slaven niti v Nemčiji, kaj šele kje drugje, čeprav bi moral biti. Morda bo k temu pripomogel najnovejši nemški film Država proti Fritzu Bauerju, v katerem je glavni junak prav on. Kot piše nemški tednik Die Zeit, si brez Bauerja ne bi mogli predstavljati moderne Nemčije, torej njene denacifikacije.
Že lani se je bolj kot stranska oseba pojavil v filmu Labirint tišine, ki ima podobno vsebino kot Država proti Fritzu Bauerju in zdaj kandidira za oskarja za tuji film. Oba filma kažeta, kako so v desetletjih po drugi svetovni vojni, torej v času gospodarskega čudeža, v Zahodni Nemčiji ščitili vojne zločince. »Ko zapustim svoj urad, stopim na sovražna tla,« je dejal Bauer. Film Država proti Fritzu Bauerju se začne s to njegovo izjavo in potem njegovo smrtjo v sumljivih okoliščinah v času, ko je ravno preiskoval evtanazijo 70.000 pacientov nemških psihiatričnih bolnišnic in 5000 novorojenčkov s hibami v nacističnem režimu. Številni zdravniki, ki so pri tem sodelovali, so po vojni mirno delali naprej v svojem poklicu.
Eichmanna izročil Izraelcem
Vsekakor je v filmu veliko pozornosti posvečeno zaslugi Bauerja, da je enega najpomembnejših organizatorjev pokola evropskih Judov Adolfa Eichhmanna (1906–1962) v Argentini ugrabila izraelska tajna služba. Leta 1957 je nekdanji judovski interniranec v Dachau Lothar Hermann, ki se je preselil v Buenos Aires, ugotovil, da tudi Eichhmann živi v argentinskem glavnem mestu. Njegovo hčer je namreč skušal osvojiti prav Eichmannov sin. O tem, kje živi zloglasni nacist, je Hermann obvestil nemško in izraelsko tožilstvo. Na izraelskem tožilstvu ga niso jemali resno, na nemškem pa je z njim vzpostavil stik Fritz Bauer, ki je – ko se je prepričal, da gre res za Eichmanna – na skrivaj obvestil Mossad, kje natančno živi Eichmann.
Bauer, ki je tako ravnal v nasprotju z nemškim zakonom in sam tvegal zaporno kazen, je bil namreč prepričan, da bi samo Mossad lahko ugrabil Eichmanna. Ničesar pa ni izdal nemškim organom pregona in sodiščem, tudi zato ne, ker je bilo v njih preveč nekdanjih nacistov in bi Eichmanna posvarili, da mu grozi aretacija. Sploh je večina tedanjih zahodnonemških pravnikov služila še nacistom. To ne velja za Bauerja, ki so ga nacisti po prevzemu oblasti leta 1933 kot socialnega demokrata in Juda za osem mesecev zaprli, nato pa je emigriral na Dansko in med vojno na Švedsko, kjer je pri izdajanju časopisa sodeloval s poznejšim nemškim kanclerjem Willyjem Brandtom.
Proces proti esesovcem iz Auschwitza
Bauer pa je pomemben pri denacifikaciji Nemčije predvsem zato, ker je igral ključno vlogo v sojenju esesovcem iz Auschwitza v Frankfurtu v letih 1963–1965. Že leta 1959 je začel proti njim preiskave, potem ko mu je neki novinar izročil dokument iz Auschwitza, na katerem je bil seznam ustreljenih na begu in seznam njihovih morilcev, esesovcev. Leta 1963 jih je tako na sojenje prišlo 22, kar sicer ni veliko glede na to, da je v Auschwitzu delovalo okoli 7000 esesovcev, od katerih so pred tem sodili zelo redkim. Pomembno pa je bilo, da je bilo sojenje javno, tako da se je zahodnonemška javnost lahko natančno seznanila s holokavstom.
Šest obtoženih je bilo obsojenih na dosmrtno ječo, večina na večletne kazni, pet pa je bilo oproščenih. Sodili jim namreč niso za ukaze, ki so jih izvajali, ampak za to, ali so na svojo pobudo ubili ali pretepli kakšnega taboriščnika. Bauer se s tem ni strinjal, saj naj bi bili tako za nacistične zločine krivi samo tisti posamezniki na vrhu, ki so izdajali ukaze: »To majhno število odgovornih pa je v nasprotju z zgodovinsko realnostjo. Obstajali so fanatični nacionalisti, imperialisti, antisemiti in sovražniki Judov. Brez njih ne bi bilo Hitlerja.«
