Kmetom je prekipelo. Po dolgoletnem zatišju so se vnovič odločili za protestni shod, ki ga »zaradi vse večjih težav v kmetijstvu, zlasti zaradi neskladnih razmerij v verigi preskrbe s hrano, nespoštovanja sledljivosti pri živilih in prevelike liberalizacije trga« 17. oktobra v osmih večjih mestih (Celju, Kranju, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem mestu in Ptuju) organizira njihova največja stanovska organizacija – Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije (KGZS). Toda kmet Andrej Podpečan iz Galicije pri Celju, ki je bil z izvirnimi domislicami udeleženec večine kmečkih protestov v zadnjih dveh desetletjih, ni pretirano optimističen, da bo shod, razpršen kar na osmih lokacijah, učinkovit.
Ključni problem so majhne kmetije
»Če ne narediš ničesar, po čemer se te zapomnijo, protest nima nobenega smisla. Zgolj z mirno hojo po mestu in s svojo lepoto predsednika vlade Mira Cerarja in kmetijskega ministra Dejana Židana ne bom prepričal, da bi storila kaj za izboljšanje razmer v kmetijstvu. Z enim protestom v osmih različnih krajih tudi ni mogoče doseči ničesar bistvenega, kajti slovensko kmetijstvo je zavoženo. Vse od leta 1945 mu niso dopustili normalnega razvoja. Nihče ne pove na glas, zakaj imamo majhne, razdrobljene in s tem nekonkurenčne kmetije – zaradi zemljiškega maksimuma, katerega negativnih posledic nam vse do danes ni uspelo odpraviti, pa jočemo, da imamo majhne kmetije. To je ključni problem slovenskega kmetijstva,« poudarja Podpečan.
Letos so kmetom zgnili paradižnik, kumare in bučke, ker se niso mogli kosati z živili iz uvoza po dumpinških cenah. Prašičereja v Sloveniji hira že več let, vse bolj se pritožujejo tudi pridelovalci mleka, saj so odkupne cene za petino nižje kot lani v tem času. Andrej Podpečan meni, da njihovega povišanja ni mogoče doseči s protesti. »Če hočemo, da bo prireja mleka v dobri kondiciji, bi morali imeti vsako leto dodatnih deset kmetij, ki proizvedejo vsaj milijon litrov mleka. Le tako bodo primerljive z evropskimi in tudi konkurenčne. A naj bi imeli takih trenutno le enajst,« opozori naš sogovornik.
Tri tisoč kokoši bi spustili po Ljubljani
Zadnji večji protest kmetov je bil leta 2002, pred vstopom Slovenije v EU. Takrat sta se v enem poletju zvrstila kar dva punta; enega je organizirala kmetijska zbornica, drugega kmečki sindikat, saj se njunima vodstvoma ni uspelo poenotiti. Podpečan je bil na obeh protestih. Na enega je takratnemu premierju Janezu Drnovšku prinesel vrečo podcenjene pšenice, na drugem je v kanalizacijo pred palačo predsednika republike simbolično zlil tri litre gnojnice. A je bil z obema dejanjema osamljen. »Če bi premier hkrati dobil petsto vreč pšenice, bi moral vsaj razmisliti, kam jo bo dal. Enako je z gnojnico. Tri litre ni nič. Že večkrat sem dejal, da je moja srčna želja enkrat vso Ljubljano politi z gnojnico, da bodo ljudje v mestu videli, kako diši druga stran zrezka,« je hudomušen Podpečan.
Prirediteljem svetuje, naj tokratni protest izpeljejo le v Ljubljani in ga uperijo proti Alenki Bratušek, ki je vodila vlado v času, ko je bil Mercator prodan Agrokorju, negativne posledice te prodaje pa danes čutijo predvsem slovenski dobavitelji. »Tri tisoč kokoši bi bilo treba spustiti po Ljubljani. Mesto bi bilo dva tedna blokirano, preden bi jih ljudje vse polovili in se brezplačno najedli,« je prepričan Podpečan.
