Najslabše živijo samski ljudje, opažajo naši sogovorniki – starejši in mladi, ki živijo sami in po končanem šolanju ne dobijo zaposlitve. Nič bolje ne gre številčnejšim družinam. Mnogi do pomoči države zaradi preseganja cenzusov niso upravičeni, vse več pa je tistih, ki jim ta za preživetje ne zadostuje, zato se obrnejo na humanitarne organizacije. »Najpogosteje potrebujejo denar za poravnanje neplačanih računov, ki se jim nabirajo, prav pa jim pride tudi materialna pomoč,« pravi sekretarka območnega združenja Rdečega križa Jesenice Mateja Krašovec. Koliko prosilcev zanjo imajo na Jesenicah, bodo prešteli ob koncu leta, že zdaj pa je jasno, da jih je iz meseca v mesec več. »Redko se zgodi, da si kdo toliko opomore, da naše pomoči ne potrebuje več. Precej več je takšnih, ki zdrsnejo pod mejo preživetja,« dodaja.

Z delom do revščine

»Najbolj nespodobno se mi zdi, da na Jesenicah v revščini živijo ljudje, ki so vse življenje trdo delali, na primer v železarni. Njihove pokojnine se gibljejo okoli 450 evrov, položnic pa se nabere za kakih 300 evrov. S preostankom nikakor ne morejo dostojno preživeti, čeprav so svoje življenje posvetili delu,« je ogorčena Krašovčeva.

V Kranju pa je med prejemniki denarne socialne pomoči vse več mladih z izobrazbo, ki ne najdejo dela, pravi direktor tamkajšnjega centra za socialno delo Marjan Podbevšek. »Mladim, ki se znajdejo v socialni stiski, se začenja dozdevati, da za družbo niso več uporabni, namesto da bi ji razdajali svojo energijo in znanje,« opozarja.

Bolj kot doslej pa naši sogovorniki opažajo poglobljene duševne stiske ljudi, ki sebe in svoje družine ne morejo preživljati, ustrezne pomoči ob blažjih težavah pa v tem delu Slovenije pogosto niso deležni. »Ljudje z duševnimi stiskami ostajajo sami med štirimi stenami, predvsem to velja za prebivalce odročnih naselij ali kmetij. Zanje ne vemo, dokler niso moteči za okolico, takrat pa so njihove težave že zelo hude,« pripoveduje direktorica centra za socialno delo Radovljica Urška Repar Justin. Prav bi jim prišla pomoč nevladnih organizacij, ki krepijo duševno stabilnost ljudi, a jih je tam precej manj kot denimo v prestolnici. »Ljudje, ki so ostali brez službe, se tega še vedno sramujejo, nasprotno pa se ljudje, ki se lahko preživljajo, stisk obupanih sosedov, morda celo sorodnikov, sploh ne zavedajo. Njihove zgodbe poznamo zgolj tisti, ki se s tem ukvarjamo,« pa ob tem opaža sekretarka jeseniškega Rdečega križa Krašovčeva.

Ne le po pomoč, tudi na druženje

Čeprav neradi govorijo o svojih težavah, so si ljudje v stiski svoje sogovornike na Jesenicah poiskali kar sami. »Prejemniki pomoči so se navadili, da se v našem skladišču oglasijo vsak teden med uradnimi urami, tudi če ne pridejo po pomoč. Vodji skladišča pripovedujejo o svojih težavah, strahovih, med seboj se družijo in drug drugega bodrijo,« opaža Krašovčeva.

Stiske ljudi pa povzročajo vse več težav tudi v medsebojnih odnosih, opažajo v radovljiškem centru za socialno delo. Zato prebivalci in strokovne službe trenutno najbolj pogrešajo družinski center, ki bi po besedah Repar-Justinove odraslim ponudil svetovalnico z ustreznimi sogovorniki, otrokom pa prostor za aktivno in varno preživljanje prostega časa. Pomagal bi jim tudi pri duševnih stiskah, učnih težavah in podobno. »Veliko dejavnosti v tem okolju je plačljivih in si jih v socialno šibkejših družinah ne morejo privoščiti. Starši so v stiski, kam z otroki, predvsem med počitnicami.« Načrt za takšen regijski center so v Kranju že pripravili, pravi Podbevšek, a dve leti in pol ostaja zgolj na papirju, saj zapleteni postopki potrjevanja načrta na lokalni oziroma regionalni ravni še niso zaključeni.