Viazzo je terensko raziskoval v letih 1979–1981 v walserski vasi Alagna v piemontskih Alpah. Tipično antropološko raziskavo je dopolnil z zgodovinsko demografsko analizo starih popisov prebivalstva in jo primerjal z izsledki v drugih visokogorskih območjih, od savojskih Alp, Tirolske do švicarskih kantonov. Alagna pod vznožjem gore Monte Rosa je bila leta 1980 značilna alpska turistična vas, kjer je kmetijstvo ugašalo. Zaradi privlačne lege se je turistično začela razvijati že sredi 19. stoletja, v času konca razvojnega razcveta Alp. Bila je tudi rudarsko območje, rudarstvo pa je bilo najstarejša in najznačilnejša alpska industrijska dejavnost. Viazzov ključni prispevek je preučevanje stalnih alpskih migracij, od sezonske emigracije moških rokodelcev (ob ženskem delu na kmetijah) do trajne emigracije. Emigracijo iz gorskih naselij se je običajno povezovalo z revščino (zemlje) in prenaseljenostjo, avtor pa pokaže, da so pogosteje odhajali iz vrst premožnih. Ovrže tudi predsodek o zaostalih gorjanih in marginalnih skupnostih. V zgodovini so imele denimo najvišje vasi dolgo najvišjo stopnjo pismenosti in najmanjšo smrtnost. Teh »alpskih paradoksov« je ogromno, evidence se upirajo posplošitvam.
Bojan Baskar v spremni besedi opozarja na številne zmotne predpostavke antropologov o alpskih demografskih dinamikah, o dedovanjskih in drugih ekonomskih strategijah, oblikah družine in poročnih strategijah. Ravno Alpe so bile idealne za preverbo hipoteze o homeostatičnem mehanizmu visokogorskih skupnosti v trdem okolju omejenih naravnih virov in ostrega podnebja. Edina Viazzova generalizacija je ta, da so v Alpah vsi historični demografski sistemi nizkotlačni (z nizko rodnostjo in nizko smrtnostjo), ne glede na različne oblike družine in prostorsko poselitev, ki včasih kaže etnične kontraste v isti dolini.
