»Volkswagen je kriv, koncern je kriv, ujeli so jih s prsti v marmeladi.« Dobro, tega ne more zanikati nihče, manipulacije so bile in bodo, vprašanje je le, koliko se za tem skriva dejstev in koliko politike. In še nekaj – odkrili so jih Američani. Da, tisti Američani, ki imajo najstrožje zakone o izpustu škodljivih plinov, istočasno pa delajo z naravo in energijo tako, da se Evropejci, ki kdaj zaidemo v njihovo državo, samo čudimo. Zdaj s prstom kažejo na Evropo, rekoč, kako umazane motorje so jim hoteli podtakniti, sami zamolčijo, da imajo recimo v vsakem nadstropju hotela ogromne ledomate, ki delujejo 24 ur na dan, pa nikjer nikogar, ki bi si led postregel. Tisti narod, ki ima v vsaki piceriji ali gostilni klimatsko napravo naravnano na minus 10 stopinj Celzija, čeprav je zunaj prav prijetno hladno. Narod, ki je bil in je še ponosen na svoje »gas guzzlerje«, mogočne bencinske motorje s toliko in toliko nedojemljivimi delovnimi prostorninami in še bolj nedojemljivo porabo goriva. Ker je pač liter bencina skoraj cenejši od pločevinke kokakole. In tisti narod, ki se s temi motorji potem vozi največ 100 km/h, ker se več ne sme.

Moj namen s tem ni opravičevati Skupine Volkswagen, češ da je delala prav. Ni, zelo narobe je bilo, pa čeprav to zelo verjetno delajo tudi drugi, kar pa ne more in ne sme biti opravičilo. Za nikogar. A kako bilo bi lepo, če bi vsak najprej pometel pred svojim pragom, ameriška industrija ima tudi dovolj masla na glavi. In to, pometati pred svojim pragom, je zaradi človeške nravi enostavno nemogoče, zato se pingpong med avtomobilsko Ameriko in Evropo nadaljuje.