Ker sem namenjen na ogled 56. beneškega likovnega bienala, se takoj spomnim umetniškega dela izpred let, ki je prav nelegalne prodajalce povezal s tem svetovno pomembnim dogodkom za sodobno umetnost. Kontroverzni umetnik Santiago Sierra je leta 2001 vsakemu nezakonitemu prodajalcu, ki je to želel, plačal 120.000 lir (okoli današnjih 60 evrov), da mu pobeli lase. Edini pogoj je bil, da so temnejše polti, kar pa seveda ni bilo težko, saj so bili večinoma vsi nelegalni migranti iz Senegala. Ideja umetnika je bila, da izkoriščevalske procese, ki se dogajajo vsak dan, naredi vidnejše.
Na belo so tako prebarvali lase 133 ljudi, nekatere od njih pa je umetnik povabil v notranjost razstavnega prostora, da so tam prodajali svojo robo. Neprijetnost je bilo čutiti na obeh straneh. Prodajalci niso povsem vedeli, ali morajo tudi tu neprenehoma oprezati za karabinjerji, pred katerimi običajno večkrat na dan pobegnejo, prav tako pa je bilo nelagodno obiskovalcem, ki najprej niso vedeli, ali gre za igrani performans ali pa jih je celo premotil vdor realnega v posvečeni prostor umetnosti.
V marsičem je ta projekt dober uvod v glavni problem tokratnega bienala. Oziroma »problem«, kot ga je videlo mnogo časopisnih komentatorjev. Namreč to, da je bienale, ki nosi naslov Vse prihodnosti sveta, izrazito političen, obenem pa, da dejanskih političnih sprememb razstava vizualne umetnosti ne more prinesti. Da je torej že sam po sebi kontradiktoren. Mnogo jih navaja primer, da so bile v prvih dneh bienala ob pomolu pri Giardinih privezane jahte večkratnih milijonarjev (in milijarderjev), ki so si prišli ogledat tokratni izbor in si za svoja stanovanja nabaviti svoje… »politično nekorektne« umetnine. Na prvi pogled se zdi, da je kritika utemeljena, a poglejmo malo bliže.
Prvič, že idej, kaj naj bi »politična umetnost« bila, je več, in mnoge si medsebojno nasprotujejo. Ena pravi, da je to umetnost, ki se loteva političnih tem na nedvoumen način. Kritiki tovrstne definicije trdijo, da je takšna umetnost »plakatna« in da le utrjuje že obstoječe stanje (ljudje ostanejo politično razdeljeni po svojih »blokih«). Po drugi definiciji je političnost možna le v ustvarjanju malih sistemov, v katerih se preskuša različne nove načine bivanja, razmišljanja, ekonomije…, a zopet gre pri tem za časovno kratke dogodke, začasne skupnosti. Nekateri menijo, da je najbolj politično prav to, da se s »politično« umetnostjo ne ukvarjaš. Umetnik Bruce Nauman spet meni, da je prav vsaka resnično nova ideja ali umetnina, ki jo kdo naredi, politična, saj malo zamaje že obstoječi red. Bolj mimogrede, nedavno so iz angleškega Manchestra poročali o prav duhovitem malem podvigu, ki bi ga pogojno lahko imenovali tudi umetniški. Anonimnež Wanksy (poimenoval se je po slavnejšem kolegu Banksyju) hodi po mestu in na luknjaste asfaltirane površine riše… penise. Menda mestne oblasti zaradi tega precej hitreje zakrpajo pločnike in ceste.
Drugič, svet je kontradiktoren. Imamo Savdsko Arabijo v svetu ZN za človekove pravice, v ZDA – državi »izvoznici demokracije in človekovih pravic« – so v zadnjem tednu usmrtili dva človeka kljub novim dokazom, da sta nedolžna, imamo teroriste, ki se proti zahodnemu imperializmu borijo v supergah nike, imamo potomce beguncev, ki do onemoglosti sovražijo današnje begunce, imamo ljudi, ki proti izkoriščanju delovne sile protestirajo v majicah, na katerih je Che Guevara, izdelanih v »sweatshopih«, imamo kristjane, ki v imenu »prolifa« ubijajo zdravnike, imamo države, ki so se pred komaj 25 leti znebile vsiljenih zidov okoli sebe, pa jih zdaj prostovoljno postavljajo same… In nič nenavadnega ni, če je kontradiktoren tudi svet umetnosti.
In tretjič. Seveda umetnost sama po sebi ne spremeni ničesar. Ljudje, ki jo gledajo, pa seveda lahko. In če se vrnemo k palicam za selfie in prodajalcem, med katerimi se tudi sam vračam z bienala. Dejansko bi takšna palica lahko bila »del rešitve«, le da bi jo morali razumeti malo drugače. In sicer, delovati bi morala tako, da bi se uporabnik pri fotografiranju samega sebe (»To sem jaz v svetu!«) namesto »koliko všečkov dobim?« vprašal »kako pa lahko jaz prispevam, da bodo stvari okoli mene boljše?«.
Dejansko torej palica za selfie namesto nekakšnega – selfie korenčka.
