Ta žanr pozna tudi filme, v katerih gre za to, da kakšna skupina mestnjanov, ki se pelje v naravo, narobe zavije (tako imenovani »wrong turn movies«) in se nenadoma znajde na nevarnih tleh, na tujem in čudnem območju bogu za hrbtom, kjer postane žrtev grozljivih kreatur. A naj te spake počnejo še takšna grozodejstva, pa ti filmi – še posebno če jim v svoji izletniški skupini uspe oblikovati neko mikrodružbo, ki se znajde v naravnem okolju, ki ga ne le ne pozna, ampak ga v svoji mestnjanski aroganci tudi prezira – ponudijo gledalcu neprijetno možnost, da odkriva neko logiko v tem, da mestnjani postanejo žrtve.
In Idila se zdi še najbližja temu tipu grozljivke, čeprav njeni izletniki, modni fotograf Blitzs (Sebastian Cavazza) in fotomodela Zina (Nina Ivanišin) ter Mia (Nika Rozman), ne zavijejo s prave poti. Prav nasprotno, ta točka v hribih z lepim razgledom na gore je ravno kraj, kamor so bili namenjeni. Ker je to dobra scenografija za modno fotografijo z dekletoma. Toda če je kaj naravno okolje modne fotografije, je to studio. Nič čudnega, če je Mia, ki je videti kot model trapaste blondinke, v resnici pa je le popolno utelešenje fotomodela, tako zaskrbljena, da ji kakšen mrčes ne bi popikal njenih lepih nog ali kako drugače prizadel njenega kariernega telesa; pomiri jo šele prihod maskerke Dragice (Manca Ogorevc), ki ji prinese kremo. Modni fotograf s svojo opremo in fotomodeloma se je torej vendarle znašel na napačnem kraju. Kar je imel za svojo glavno domislico, izbiro realne lokacije namesto studia, je usodna napaka. Imeti naravno lokacijo, denimo ta čudoviti gorski pejsaž, za dobro scenografijo ali za fotografski set, se v aksiologiji grozljivke imenuje preziranje narave, to pa ne ostane nekaznovano. In kazen pride hitro, z vidika gledalca, ki bi pričakoval kakšno vznemirljivo ali napeto atmosfero, morda celo prehitro. In ne le da pride hitro, ampak tudi v preočitni obliki. Namreč v podobi dveh hribovcev, Francla (Lotos Vincenc Šparovec) in Virtla (Jurij Drevenšek), ki pa imata tako grozljiva obraza, kot da bi prišla iz ne vem katerega kroga pekla. Njuna maska je nedvomno prav mojstrska (delo beograjskega maskerja Sendyja Kumalakanta), toda njen učinek je določena derealizacija obeh likov; naj sta še tako idiotska in zločinska hribovca, polna sovraštva in prezira do mestnjanov, še posebno do žensk, bi lahko delovalo nič manj srhljivo, če bi bila bolj vsakdanjega videza (kot na primer tista fanta v Hanekejevih Smešnih igrah). Kakršnega so pač »navadni« ljudje, ki počnejo grozodejstva, kakor koli so že motivirana. V primeru Francla in Virtla so, denimo, motivirana s pridelavo posebnega žganja s primesmi možganskega mozga, ki ga iztisneta iz glave žrtve.
Konstanta grozljivke je tudi zadnje dekle, ki edina preživi vso grozo, toda za ceno tega, da sama postane krvnik svojih krvnikov. V Idili je zadnje dekle Zina, kar je bilo jasno že od prvega prizora, v katerem se pojavi (Zina namreč izstopa ne le s svojo distanco do manekenskega posla, marveč tudi s svojim nezmotljivim občutkom, da je vselej na napačnem mestu, obdana s tepci). A če v klasični grozljivki zadnje dekle preživi, v novi ne več. Tudi v Idili ne. In prav način, kako Zina ne preživi, je najboljši del tega filma, ki ima sicer nekaj praznin prav v momentih, ko se Zina prebija skozi blodnjak groze.
