Zgodovina nas uči, da je utaja davkov prekršek, pri katerem vam oblasti ne bodo pogledale skozi prste, ne glede na to, kako se pišete. In še tako oboževani športniki se na koncu procesa morajo skesati in globoko seči v žep. Brez izjeme. Se spomnite nemškega teniškega igralca Borisa Beckerja, ki je imel v domovini status božanstva? Na račun dacarjev je moral nakazati 3,2 milijona evrov, nato pa se šele pogajati o pogojni zaporni kazni. Zelo odmevna sta bila tudi primera legendarnega nogometaša Diega Maradone, ki se je z italijansko davkarijo pravdal zaradi domnevno utajenih 40 milijonov evrov, in razvpitega promotorja boksa Dona Kinga, ki je zajeten kupček ameriških zelencev skušal utajiti tako, da je poneveril račun, namenjen urejanju svoje pričeske. Med skesanci pa je bil tudi motociklist Valentino Rossi, ki je bil predmet preiskave zaradi neporavnanih davčnih obveznosti na prihodke v višini 112 milijonov evrov.

Vsem primerom je skupno razmišljanje, ki roji po glavi tudi mnogim slovenskim državljanom: da so davki enostavno previsoki. Zato ne čudi, da številni športniki svoje prebivališče selijo v tako imenovane davčne oaze, ki so prijaznejše njihovemu žepu. Po principu »več zaslužiš, več ti ostane«. Posledica dejstva, da je v Sloveniji ena višjih davčnih stopenj na dohodke rezidentov in prispevnih stopenj za socialo na svetu. Slovenskih športnikov, ki posledično ne plačujejo davkov v naš proračun, pa je vse več. Odgovornim v razmislek.