In sem se. V začetnem navalu sezone sem se torej odločila, da grem na dva dogodka ustvarjalcev, ki jih cenim. Na predstavo Zraka! v produkciji zavoda Maska v Slovenskem mladinskem gledališču in v Kino Šiška na predstavo Vlada G. Repnika in Koala Voice. Splačalo se je. Gneče (tudi medijske) ni bilo, ker nisem šla na premieri in ker to ni Drama, niso Križanke. Ni mainstream. Ni spektakel. Počutila sem se domače. Na predstavo Zraka! so me povabili delovno. Naj ima besedo samo publika, je bilo navodilo delodajalke, pogovarjaj se, moderiraj. Naloge na Zboru za publiko (tako se projektu uradno reče) sem bila vesela, ker gre za publiko, ki jo potrebujemo, za katero delamo projekte in nikoli ne vemo, kaj si res misli. Po predstavi (ta me je odnesla tja, kjer misliti ni dovolj) je publika govorila, kako so gledali, doživeli. Nekateri so bili zelo natančni, in to ob predstavi, kjer ni teksta, klasičnih vlog, še govorijo ne. Samo dihajo. Plesalke in pevki. Za tako koncentracijo, vzdržljivost (slaba ura dihanja na različne načine in veliko v temi) potrebuješ ženske s telesno kondicijo, logično. Gledalke in gledalci so se razgovorili in bilo je navdihujoče. Ustvarjalci predstave so bili prisotni, toda v glavnem tiho. Gledalci in gledalke so govorili, kako so se počutili, kaj jim je šlo po glavi, kako so kaj doživeli, razumeli, kaj jih je motilo... Zakaj se tega nismo že prej spomnili? Zakaj vedno mislimo, da je treba zrežirati dogodek, se pogovarjati z ustvarjalci (ti tako in tako govorijo s predstavo), da potem lahko povabimo še publiko?!

Le kako bi bilo, če bi se tudi v Kinu Šiška pogovarjali s publiko? Super, ker če so padli noter pred koncertom ob mislih tipa »Kaj je bolj muzikalno: tovornjak, ki pelje mimo tovarne – ali tovornjak, ki pelje mimo glasbene šole?*«, so ziher nabriti. Šla sem na gledališko predstavo, doživela pa odličen koncert. Koncert performans. Vlado G. Repnik in Koala Voice so združili moči in izvedli moj drugi naj dogodek v zadnjem času. Režiserjevo resda spretno šifriranje besed Johna Cagea, podob, videa, tokrat tudi glasbe, nikoli ne morem, hja, prav tako ne čutim potrebe, dešifrirati do konca. Zlilo se je nekaj podob iz njegovega prejšnjega projekta z mladimi Koala glasovi. Gre za drugačne govorice, načine hrupa, zvoke, tekste in glasbe, kot jih je delal John Cage, čigar citati se Repniku vlečejo čez projekte. Zlilo se je v večer, ki me je odnašal in zazibal kot ležalnik, v katerem sem ležala v centru Šiške. In vendar je ponudil artikulacije, ki tudi ta trenutek najbolj zadenejo in so večne: Ni moteče biti tam, kjer si. Moteča je zgolj misel, da bi bil rad nekje drugje. / Tako je, kot bi bil v gozdu na lovu za idejami. V gozd ne gre hoditi nekaj iskat, ampak raje pogledat, kaj tam je. Kakšno pravico imam biti v gozdovih, če gozdov ni v meni*. Super tviti, sem si mislila, ki ne govore o trenutnem tu in sedaj, ne analizirajo, močno pa odmevajo skozi čas. Pozabila sem na nelagodje ob spektaklih, čudno zrenje v novo publiko, reze v kulturi, na svoj vsakodnevni boj in radosti. Na vse. Posrkalo in resetiralo me je. V (vsaj hipno) odličnost tega, da ne veš ničesar*.

*John Cage v predstavah Vlada G. Repnika