Za njim je ostala vojaška garda 1300 vrhunsko opremljenih in izurjenih mož, s kratico imenovana RSP. Njihova dolžnost je bila, da skrbijo za predsednikovo varnost, hkrati pa jih je Compaoré pošiljal po različnih vojaških misijah v Afriki. Nekateri politični analitiki omenjajo, da je šlo za vojsko znotraj vojske. Državna burkinafaška vojska je po številu mož desetkrat večja od elite, vendar je slabo opremljena, logistično podhranjena in razpršena po različnih regijah države. Vsi ti dejavniki so prispevali, da je sredi septembra letos, ko so pripadniki RSP ugrabili predsednika burkinafaške tranzicijske vlade Michela Kafanda in ministrskega predsednika Isaaca Zido, na ulicah glavnega mesta Ouagadougouja zavladala tišina. »Ko RSP-jevci ne streljajo, je slišati zavijanje vetra,« je dejal sogovornik, ki ni želel biti imenovan, v telefonskem pogovoru.
Načrtovana sprememba ustave
Vodja RSP, general Gilbert Diendéré, je kot razlog vojaškega puča navajal diskriminatorno vedenje tranzicijske vlade. Compaoréjeva politična stranka Kongres za demokracijo in napredek (CDP) naj ne bi smela kandidirati na letošnjih napovedanih oktobrskih volitvah. Odločitev je tranzicijska vlada sprejela zaradi Compaoréjeve namere, da z referendumom spremeni 37. člen ustave. Ta predvideva, da predsedniški mandat traja pet let in da lahko posamezni kandidat na volitvah kandidira le dvakrat. Če Compaoréja lani oktobra ne bi presenetila večdesettisočglava množica, zbrana pred predsedniško palačo v Ouagadougouju, ki je na miren način demonstrirala proti referendumu, bi po vsej verjetnosti že petič kandidiral za predsednika. V protestih lani je bilo ubitih več deset ljudi in več kot sto ranjenih. Podobno je bilo tudi letos, ko se je množica po zatišju prvih dni odpravila proti predsedniški palači ter zahtevala izpustitev voditeljev tranzicijske vlade. Sporočilo protestnikov je bilo jasno; monarhičen režim, kakršnega je v sedemindvajsetih letih vladanja vzpostavil Blaise Compaoré in katerega odraz je bila osebna vojaška garda, ki je uživala posebne privilegije, v burkinafaški družbi nima več mesta.
Pučisti so sicer zanikali vez z nekdanjim predsednikom Blaisom Compaoréjem, ki je bil na dan puča v bolnišnici v Maroku. Državni udar so interpretirali kot legitimen boj proti tranzicijski vladi. Toda protestniki, med katerimi so bile vse plasti družbe, vključno z nacionalno vojsko, so to razumeli kot izgovor za vnovičen prevzem oblasti. »Kako naj se pogajamo s teroristi? RSP-jevci se vozijo po mestu in streljajo ljudi. Pred našo hišo so zadeli sedemletnega dečka, ki je s prijatelji igral nogomet,« je dejal sogovornik v telefonskem pogovoru. Po izraženi skrbi, ali se ne bi bilo smiselno umakniti iz glavnega mesta, je zatrdil: »Protestniki se organizirajo po celotni državi. Nekateri so se zabarikadirali pred vojaške baze in zahtevajo od vojske, da jim preda orožje.« Vprašanje je bilo, predvsem spričo tega, da je Compaoré – v projektu izgrajevanja državnega aparata okoli lastne figure – razorožil nacionalno vojsko, kje bo vojska to orožje dobila.
Burkinafaški raper in vodja civilnodružbenega gibanja Balai Citoyen - Smockey je v intervjuju za Francoski mednarodni radio (RFI) na začetku puča dejal, da upa na mednarodno podporo. Glede na to, da je Blaise Compaoré ob omejenih domačih naravnih virih osebne koristi – na način vojaških intervencij in kasneje mirovniškega mediatorstva – iskal v sosednjih državah, od Malija, Slonokoščene obale do Nigra in celo Sudana, je bil aktivistov poziv le retorične narave. Predsednik Slonokoščene obale Alassane Ouattara, ki je lani z odprtimi rokami sprejel prebežnika Compaoréja, je izjavil, da je vojaški puč v Burkina Fasu notranjepolitični problem. Francoski predsednik Hollande je pritegnil Afriški uniji, ki je zahtevala »takojšnjo in brezpogojno izpustitev talcev«, vendar je kljub 220 vojakom, stalno nastanjenih v Burkina Fasu, izjavil, da se ne bo vpletal. Obe strani, tako pučisti kot protestniki, sta si veliko obetali od senegalskega predsednika in trenutnega predsednika Gospodarskega združenja zahodnoafriških držav (ECOWAS) Mackyja Salla, toda pogajanja so bila neuspešna. Mediatorji so predlagali vrnitev tranzicijske vlade, predvsem pa amnestijo za pučiste ter vključitev stranke, naklonjene Compaoréju, na novembrske volitve.
Stabilna diktatura
Ko se je predsednik Kafando vrnil na predsedniški položaj in je nacionalna vojska začela razoroževati RSP, so bile potrjene govorice, da je v času najvišje napetosti iz sosednje države Togo, tradicionalne Compaoréjeve zaveznice, na burkinafaško mejo prispel avtobus. Na njem so bili togovski vojaki, ki naj bi pučistom priskočili na pomoč. Sočasno je na letališču v Ouagadougouju skušalo pristati letalo. V njem so bile poleg tako imenovanih plačancev, ki naj bi prav tako podprli pučiste, precejšnje količine orožja. Toda kontrolor v kontrolnem stolpu je pristanek letala zavrnil s frazo, katere avtor je Thomas Sankara: »Domovina ali smrt!«
Vse to kaže, da je bil državni udar skrbno pripravljen, čeprav tudi nasprotna stran ni čakala križem rok. Nacionalno vojsko, ki je po neuspešnih pogajanjih z mednarodnimi organizacijami krenila proti Ouagadougouju, so v imenu boja proti terorizmu oborožili Američani. Burkina Faso je zaradi strateške geografske pozicije postala eno glavnih antiterorističnih vojaških oporišč v regiji. Vse se je začelo s Compaoréjem, katerega režim je bil dolga leta, kljub diktatorskim potezam, stabilen; predvsem pa je imel Blaise Compaoré zveze po celotni Afriki. Novinar Francis Kpatinde je v intervjuju za RFI oktobra 2014 izjavil, da je bil Compaoré kot jušna kocka za Afriko, ki gre v vsako omako. Zapletel se je v vse afriške vojne zadnjih dveh desetletij. Pri tem pa je ves čas pazil, da se ni zameril zahodnim silam, predvsem Franciji in Združenim državam.
Tik pred vrnitvijo vojakov RSP v vojaško oporišče se je general Gilbert Diendéré opravičil sodržavljanom. Priznal je, da je bil vojaški udar »potrata časa in virov…, poleg tega so bila izgubljena človeška življenja«. Le ugibamo lahko, ali je pri tem mislil resno, vsekakor pa je to precej tragičen iztek za petinpetdesetletnega generala, ki je poosebljenje Compaoréjevega režima. Gilbert Diendéré je bil tisti, ki je že leta 1983 po nacionalnem radiu napovedal govor tedaj na novo izvoljenega predsednika Thomasa Sankare. Štiri leta kasneje je bil med tistimi, ki so izvedli njegovo »aretacijo«. Vse odtlej je ostal lojalen Compaoréju. Ko se je Charles Taylor v vojaškem oporišču Pô na jugu Burkina Fasa pripravljal na vojno v Liberiji, je bil Diendéré odgovoren zanj. Enako velja za Guillauma Sora, idejnega vodjo upornikov v Slonokoščeni obali, in za gvinejskega pučista Dadisa Camaro. Leta 1999 je bil Gilbert Diendéré, ki je tedaj nastopal v vlogi obrambnega ministra, zadolžen za transakcijo 68 ton orožja iz Ukrajine. Kasneje je orožje preprodal upornikom v Sierri Leone. Zadnjih nekaj let je Diendéré igral vlogo rešitelja v Maliju. Čeprav je večinoma deloval iz ozadja, je na televizijskih ekranih nenadoma pojasnjeval, kako so njegovi vojaki reševali zahodnjake iz rok islamskih skrajnežev.
Dogodki zadnjih tednov, ki so pretresali Burkina Faso, so pomembni za regijo z več vidikov. Po eni strani pomenijo resno opozorilo afriškim predsednikom, ki mandat razumejo kot dosmrtno pravico. Hkrati je zmaga civilnodružbenih gibanj, ki je odraz visoke politične ozaveščenosti ljudi iz Burkina Fasa, spodbuda za druge afriške nacije v podobnem položaju (Ekvatorialna Gvineja, Kongo, Kamerun itd.). Civilisti so skupaj z vojsko dokazali, da se je Blaise Compaoré motil, ko je julija 2014 med obiskom v Ameriki novinarjem zatrjeval, da Afrika ne potrebuje močnih institucij, temveč močne posameznike. Vprašanje pa je tudi, kako se bo v tej novi klimi, ki je zavladala v Zahodni Afriki, znašel Zahod. Če je Blaise Compaoré skoraj tri desetletja dajal vtis, da se v Zahodni Afriki nič ne more zgoditi brez njega, je nenadoma zazeval vakuum. Avtoriteta je padla, politika gledanja stran – seveda v imenu specifičnih interesov – na strani Zahoda se je izpela. Za Burkina Faso, če ne za celotno Afriko, obstaja upanje na boljši jutri.
