Rečejo mu schengen, videti je kot Auschwitz

Petnajst kombinirk za bodečo žico

»Kaj pravijo madžarski policisti?«

Radio je poročal, da Madžari načrtujejo zaprtje meje s Hrvaško. Poveljnik hrvaških policistov je skomignil z rameni.

»Nič ne govorijo. Na začetku smo komunicirali čez mejo. Sedaj samo molčijo. Ko vidijo, da je tukaj dovolj ljudi v vrsti, nam pomignejo, naj jih spustimo naprej. Včasih to naredijo takoj, včasih moramo čakati.«

Ni bil navdušen nad svojim delom. Pol ure prej je policistko in policista poslal na postajo v Baranjsko Petrovo selo, da dvigneta po dvajset suhih obrokov za dva dni. Na meji razen odročne policijske enote ni bilo nobene druge institucije Evropske unije.

»Kaj boste naredili, če jih Madžari ne spustijo čez?«

Policisti so se zarotniško nasmehnili in pokazali proti visoki ograji, ki se je raztezala levo in desno od mejnega prehoda.

»Dali jim bomo petnajst kombinirk, da bodo razrezali bodečo žico. Sekaj in pojdi.«

Meja je bila kot fronta v prvi svetovni vojni. Madžari so žičnato zaveso na svoji meji zaprli z impozantnimi jeklenimi vrati. Eno krilo iz jeklenih plošč je bilo odprto. Na zgornjem robu so bili navzven nagnjeni železni profili. Na njih bodeča žica. Ozko režo sta nadzorovala dva policista, za njimi enota vojakov v maskirnih uniformah z neprebojnimi jopiči in kalašnikovkami v rokah. Cum Deo pro patria et libertate! je moto madžarske države. Z Bogom za domovino in svobodo. Za temi vrati Madžarska brani krščanske temelje kontinenta.

Levo in desno se je raztezala tri metre visoka žičnata ograja, razpeta čez jeklene stebre. Rahlo je deževalo, nebo je bilo sivo, okrog ograje pa se je raztezala neskončna brezbarvna ravnina.

Od daleč je bilo videti kot meja med Egiptom, Gazo in Izraelom v Rafi na Sinaju v jutru, ko so v Jeruzalemu pokopavali ubitega Jicaka Rabina. Ali meja med Jordanijo in Irakom, ko je Sadam Husein razpisal referendum o še enem svojem mandatu. Meja med Indijo in Pakistanom, ko so v Kašmiru nemiri. Meja med vojaško zeleno cono in mestom domačinov v Kabulu. Meja med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom, ko je bil v Moskvi na oblasti Leonid Brežnjev, v Vzhodni Nemčiji pa Erich Honecker.

Nekaj zelo starodavnega iz črno-belih filmov. Za jeklenim portonom je bila še starejša jeklena konstrukcija z ozkimi prehodi za avtomobile. Ostala je še iz časov, ko je tukaj tekla železna zavesa. Dolga kolona sključenih postav, zavitih v sive odeje, otroci v plastičnih pelerinah, ženske z dojenčki v rokah. Utrujeni ljudje, ki z upanjem gledajo čez mejo, da bodo na drugi strani ugledali Evropo. Na drugi strani pa domač pogled na kalašnikovke in bodečo žico, ki jih dobro poznajo iz Damaska, Latakije, Homsa, Rake, Bagdada, Mosula, Kunduza in Kandaharja. Bodeča žica in mrki obrazi uniformiranih ljudi.

Zdelo se je, da stojimo pred vhodom v Auschwitz. Ampak ne. To je schengen. Militarizirana notranja meja Evropske unije med Hrvaško in Madžarsko. Nikoli ne bi uganil, da je to meja med dvema polnopravnima članicama EU, če na modri tabli z dvanajstimi zlatimi zvezdicami ne bi pisalo Magyarország, nekaj metrov pred njo pa ne bi poleg evropske vihrala hrvaška zastava.

Postaja na dolgi poti v Evropo

Iz prvega avtobusa so izstopili potniki. Večina je bila Sircev, nekaj Iračanov, tu pa tam kakšen Afganistanec z značilnimi potezami Hazarijev.

Policisti so jih razporedili v dolgo vrsto po dva. Zaviti čez glavo, v blatnih čevljih so trepetali od mraza na rahlem dežju. Da se treseš od mraza, ni metafora. Najprej se zatresejo ustnice, potem pa se strese celo telo in trepeta kot list v vetru. Le da so to bili živi ljudje. Pet- in šestletni otroci so se v tankih plastičnih pelerinah stiskali k materam, eden je bil bos, brez nogavic, drugi so v telovadnih copatih začudeno gledali v svet pred seboj.

Dobrodošli v schengensko Evropo. Stali so v vrsti, dokler z madžarske strani ni policist pomignil, naj se premaknejo. Počasi so drsali skozi jeklena vrata, levo in desno od njih so stali vojaki z naperjenimi kalašnikovkami. Ljudje, ki so zbežali iz vojne, so razumeli signale. S povešenimi glavami so stopali proti šotoru, kjer so jih osebno pregledali, jim prebrskali nahrbtnike in plastične vrečke, v katerih so nosili svoje stvari. Na drugi strani so jih strpali v modre avtobuse mestnega prometa in jih odpeljali naprej.

Na tem izgubljenem mejnem prehodu v Baranji se oblikuje nova Evropa. Evropa bodeče žice, blatnih poti, improviziranih državnih institucij in neprizadetosti. Edine institucije, ki tukaj delujejo, se hitro prepozna po oblekah, ki jih nosijo njihovi uslužbenci. Delijo se v dve jasni skupini. V tiste, ki nosijo enobarvne uniforme, in tiste, ki nosijo maskirne uniforme.

Drugih institucij ni videti. Tudi begunci morajo biti nevidni. Ponoči jih vozijo od enega izgubljenega mejnega prehoda daleč od glavnih cest in na osamljenih železniških postajah natovarjajo na vlake.

Tako je videti Evropa na notranji meji med Hrvaško in Madžarsko. Kot Evropa hladne vojne iz petdesetih let. Evropa, kjer policist pod zastavo EU vzame v roke evropski potni list in ga deset minut obrača okoli, ker so v njem sumljivi vizumi iz Afganistana, Irana, Egipta in Ukrajine. Pogleda sliko, pogleda šoferja v avtomobilu, nič ne reče, ampak stopi v svojo kabino in ga nekaj minut ni nazaj. Na notranji meji EU, kjer vsaj za državljane EU velja, da se lahko prosto gibljejo. Ko pa postaviš ograjo in železna vrata, so vsi, ki hočejo skozi, sumljivi. Bodeča žica je tam, da preprečuje gibanje. Za kladivo je vse na svetu zgolj žebelj. Za človeka, ki brani schengensko mejo pred tujci, nihče ni domačin. Vse je treba pregledati in jim dati razumeti, da je uniforma gospodar. Le zakaj so se tako trudili porušiti železno zaveso? Morda zato, ker jo je tako zelo enostavno ponovno postaviti in se za njo počutiti doma. Evropo 21. stoletja smo si drugače predstavljali.

Kako pa je videti Evropa na svoji meji z zunanjim svetom? Kot meja držav tretjega sveta, tistega, ki v politično korektni evropski govorici ne obstaja več. Zato pa veselo cveti na njenih fizičnih mejah.

Nevidni in neslišni

Bapska se imenuje kraj, kjer popotniki iz Sirije, Iraka in Afganistana drugič vstopijo na tla Evrope. Prvič so to storili pet ali deset dni prej na grških otokih, kjer je sijalo sonce. V Srednji Evropi pa dežuje.

Izgubljen mejni prehod južno od Iloka, kjer Donava naredi ovinek proti Vukovarju, so vrata v Evropo. To ni prva kolona beguncev, ki so jih ti kraji videli v zadnjih petindvajsetih letih.

Pred Bapsko je v Opatovcu prehodno begunsko taborišče za dva tisoč ljudi. Levo in desno od njega so veliki buldožerji hrvaške vojske ravnali zemljo za šotore, ki jih bodo lahko sprejeli še dva tisoč.

»Prihaja zima, tukaj pa za zimske razmere nič ni pripravljeno,« je na vhodu rekla Valentina Otmačić, ki dela za Unicef.

»Zares smo zaskrbljeni za majhne otroke. Danes ponoči je šlo skozi taborišče 120 dojenčkov. Nekateri so že bili podhlajeni in smo jim morali dati zdravniško pomoč. Sprejeli smo dvojčka, ki sta prišla sem iz inkubatorja, otroke, ki so se prehladili na poti čez morje in se še niso imeli priložnosti odpočiti. In sedaj prihaja zima. Dežuje. V nekaj dneh bodo ponoči temperature padle pod 5 stopinj. Kaj bomo potem?«

V enem šotoru so ponujali psihosocialno pomoč, v naslednjem zdravstvene storitve, obleke, odeje in hrano. Lahko bi stal na meji med Kenijo in Južnim Sudanom.

Donava je tukaj naravna meja med Evropo in drugimi kontinenti. Od Batine do Iloka čeznjo vodi samo nekaj mostov, kjer so mejni prehodi. Od Vukovarja dol so bili vsi zaprti.

»Nekaj časa je bil vsaj za pešce odprt tudi prehod tukaj v Iloku,« je rekel mimoidoči v mestu. »Sedaj je vse zaprto. Dela samo Bapska, ampak tam gredo čez begunci.«

Govorijo, kot da bi bili Srbija in Hrvaška v vojni. Kje je meja odprta? Kje se lahko pride čez? Kateri prehod dela?

Vprašanje, ki na srbski strani v Šidu zares pade na pamet, je, kje je Evropa. Na koncu koruznih polj se sredi blata ustavijo avtobusi. Nekaj deset kilometrov severneje je na avtocesti med Zagrebom in Beogradom osempasovni mejni prehod s skladišči, kioski, pokritimi progami za pregled avtobusov. Tam je celotna infrastruktura za urejen množični prehod meje. Tja nikogar ne peljejo. Zvlečejo jih sem dol v Bapsko, kjer ni pravih cest in nobene infrastrukture. Izstopijo iz avtobusa in zbegano gledajo v orumenela stebla koruze. Pred njimi pelje blatna steza, na koncu stoji nekaj policistov. Na drugi strani v temi brli svetilka, ki osvetljuje tablo z dvanajstimi zvezdicami. Kje je tukaj Evropa? Kontinent kaže obraz brezčutnosti, ki begunce spravi daleč s poti, da jih naredi nevidne.

Narejen je koridor, ki iz Gevgelije pelje do Šida in naprej v hrvaško Bapsko, begunsko taborišče Opatovac, železniško postajo Tovarnik in naprej do Baranjskega Petrovega sela in madžarskega Beremenda, kjer počasna pot med polji pelje naprej do Hegyeshaloma, kjer je meja z Avstrijo, in Nickelsdorfa na avstrijski strani. To je pot, ki pelje iz Grčije v Evropo. Ampak kje je tukaj Evropa solidarnosti in skupnih vrednot, ki jih branijo na njenih mejah? Srbski in hrvaški policisti ne govorijo eni z drugimi, tudi hrvaški in madžarski ne, madžarski policisti iz Hegyeshaloma pa tudi ne dajejo nobenih informacij avstrijskim policistom iz Nickelsdorfa.

Kje je Evropa učinkovitosti in zaščite? Evropa miru in blagostanja? Evropa iz leta 2004?

Sploh obstaja?

Rada bi, da si nas zapomnijo

Veronika Sucha je na poti, ki jo morajo begunci prehoditi iz Šida do Bapske, z veliko črno vrečo v rokah pobirala plenice, plastične steklenice, robčke, papir in odvržene obleke. Na tleh so bile raztegnjene odvržene odeje, da begunci ne bi hodili po blatu. Dvajsetletno dekle je z nasmehom opravljalo svoje delo in poslušalo sporočila po walkie-talkieju, ki ga je imela obešenega za pas. Vsa sporočila so bila v češčini. Na mejnem prehodu so govorili arabsko in češko.

»Kako si končala tukaj?«

Hudomušno je pogledala izpod pelerine, ki jo je ščitila pred dežjem.

»Sram me je zaradi politike češke vlade, ki begunce obravnava kot sovražno vojsko,« je radoživo rekla.

»Tukaj nas je od sto do sto petdeset Čehov. Našli smo se v skupini Koordinace uprchliky na facebooku. Nismo organizacija. Najbrž nismo niti organizirana skupina. Z dvema prijateljema smo se pogovarjali, da ne moremo kar stati in gledati, medtem ko naša država proti beguncem usmerja sovražni govor. Pa sem prišla sem. Zdaj pobiram smeti, da ne bodo hodili skozi smetišče. Tukaj ni kant za smeti in komunalna služba nikoli ne pride sem. Begunci pa odvržejo vse, kar odrabijo. Mi poberemo in odpeljemo na smetišče.«

Redko najdeš človeka, ki s toliko dobre volje in predanosti pobira smeti za drugimi. »Res ne bi rada, da si ljudje zapomnijo Češko samo po tem, da smo zavrnili ljudi, ki bežijo pred vojno.«

Na mejnem prehodu je bil en šotor Zdravnikov brez meja, en šotor Združenih narodov in dvajset šotorov čeških prostovoljcev.

»Pomagamo ljudem, da vsaj nekoliko dostojanstveno preidejo mejo,« je rekel Dalimil Petrilak. »Če so lačni, jim damo hrano, če jih zebe, jim damo obleko. To so ljudje, ki že tedne niso imeli nič svojega na sebi. Nimajo kje oprati perila, tudi če bi imeli, ga ne bi mogli posušiti. Ko zbežijo čez sirsko mejo, so podvrženi popolni dehumanizaciji. Izgubijo ime in svoj kraj, so samo še množica, ki se giblje čez kontinente. Jaz jim dam roko in dam vedeti, da v njih vidim sočloveka. Da sem tak kot oni, oni pa so takšni kot jaz.«

Njegov kolega Vojteh Hauser je bil tako kot Veronika Sucha bolj realističen.

»Najbolj popularen je vroč čaj,« je rekel pod modro plastično ponjavo, s katere je odtekal dež. Bil je moker, truden in zadovoljen.

»Kar zares delamo, je, da ljudi urejeno peljemo iz avtobusov čez mejo. Povemo jim, da je vse v redu, da niso ogroženi, da jim nihče ne bo storil nič hudega. Niso še na cilju, vendar se tja premikajo. Povemo jim, da je na drugi strani policija, ki jih bo samo pospremila do avtobusov in peljala v sprejemni tabor, kjer jih bodo registrirali. Večina sploh ne ve, kam so jih pripeljali. Povemo jim, kje so in kam gredo. Dejansko potujejo po koridorju, ki pelje v Nemčijo. Koridor je danes odprt, to je vse, kar jih zares zanima. Še dan potovanja in bodo v Avstriji, čez dva dni pa v Nemčiji. Razdelimo jih v manjše skupine, da na hrvaški strani ne pride do zmede. Razložimo jim, kaj se jim bo zgodilo na drugi strani, koliko časa bodo tam ostali in kakšna je pot naprej. Najbolj jih pomiri, ko jim povemo, da jih od tukaj nihče ne bo pošiljal nazaj. Če so prišli do tukaj, bodo prišli tudi do Nemčije. Tam pa se bodo morali znajti.«

Preden so na mejo prišli Čehi, je bil kaos popoln. Nekaj tisoč ljudi je stalo tukaj po cel dan. Brez vsakršne informacije, kje so in kaj jih tukaj čaka. Kar nekaj ljudi je bilo ranjenih, ker so se prerivali in tudi sprli.

»Mi smo med srbsko in hrvaško policijo,« je rekel. Mimo so peš hodile kolone utrujenih ljudi, ki so se ubogljivo postavili v vrsto.

»Delo otežuje dejstvo, da srbska in hrvaška policija ne komunicirata. Srbski avtobusi pripeljejo ljudi do sem in če jim nihče ne bi povedal, kam naj gredo, bi nastala zmeda. Vsako uro pa pride od šest do deset avtobusov. Vsaj 400 ljudi na uro. Nihče ne pove, kdaj bodo avtobusi prišli, koliko ljudi prihaja, nihče ne ve nič.«

Stotina čeških prostovoljcev opravlja delo institucij Evropske unije. Predajo jih hrvaški policiji. V taborišču Opatovac jih policisti v nekaj urah spravijo naprej na avtobuse in vlake in pošljejo proti Madžarski. Hrvatom in Madžarom je najbolj pomembno, da so nevidni in pod nadzorom.

Brez zagotovil za srečen konec

V Opatovcu so prav tako v vrsti šli skozi šotor, kjer so jih popisali in poslali naprej.

Na železniški postaji v Tovarniku je policist zgolj vprašal šoferja avtobusa, ali so jih kje popisali. Dobil je pritrdilen odgovor.

»Vozi in razloži. Naslednji.«

Mimo je šlo tisoč zelo osebnih zgodb bega.

»Jaz sem Musa in to je moja družina,« je rekel moški na koncu vrste v Opatovcu. Žena je v roki držala dojenčka, ob nogah se je motalo še nekaj otrok.

»S čolnom smo iz Turčije prišli v Grčijo in potem pet dni potovali do sem. Koliko držav je še do Nemčije?«

Rekel je, da je iz mesta v bližini Damaska.

»Ampak tam ni nič več. Mi smo prišli od nikoder. Za nami ni nič.«

Sploh ga ni zanimalo, da Nemčija morda ni tako zelo idealna dežela, kot se mu zdi.

»Bolje je kot nič, ki smo ga pustili za seboj. Tam ni ostalo nič. Vse je pred nami.«

Pred njim je bil schengenski zid in dolga pot čez Madžarsko do Hegyeshaloma. Tam je tisoč sto ljudi stopilo z vlaka in peš so morali opraviti nekaj kilometrov poti do begunskega centra na avstrijski strani meje. Ob poti je tekla avtocesta, vendar so morali peš opraviti še nekaj zadnjih kilometrov do Evrope.

V Nickelsdorfu se namreč začne neki drug kontinent, ki kakor da z državami pod njim nima nobene zveze. Dve dolgi vrsti šotorov dajeta vedeti, da je to zgolj začasen postanek. Na drugi strani noč in dan čaka sto taksijev, ki so pripravljeni za 150 evrov peljati begunce do Dunaja.

»Če taksisti zahtevajo več, ljudem povemo, naj jih prijavijo najbližjemu policistu,« je rekel Vaher, ki je v centru delal kot prostovoljec. Njegova družina je pribežala iz Armenije. V centru je delal, da odplača dolg do ljudi, ki so njegovi družini pomagali na begu.

»Tukaj jih nihče ne ovira na poti naprej,« je rekel. »Taksi morajo plačati, avtobusi pa so zastonj. Vsi hočejo v Nemčijo. Ne vem, zakaj, ampak Avstrija sploh ni na njihovem zemljevidu.«

Koridor teče naprej. Na obzorju se svetlika Salzburg, za njim pa München.

»Tukaj ljudje postanejo srečni,« je bil nekoliko zaskrbljen. Sirska družina se je odpravljala proti taksijem.

»Ampak nič ne zagotavlja, da ima njihova zgodba srečen konec.«

V Nemčiji se pot v Evropo šele začne.