Demografija – dejavnik na globalnem odru

Kot vlak, ki vozi naprej, a vse počasneje

Kako staranje in upadanje rodnosti vplivata na to, razlaga Richard Jackson, predsednik organizacije Global aging institute, ki se ukvarja z izzivi staranja prebivalstva. »Ko se države oziroma njihovo prebivalstvo stara in se zmanjšuje rodnost, postaja socialni sistem bolj obremenjen, kar viša zahteve po proračunskih izdatkih. Države imajo na tej točki možnost ali zvišati davke ali oklestiti socialne programe, a večina se bo odločila za tretjo pot – zmanjšala bo sredstva za druge postavke, med njimi tudi za trdo silo, torej vojsko in oboroževanje, za tako imenovano srednjo silo, kot je humanitarna in druga pomoč državam po svetu, in tudi za mehko silo, kot je spodbujanje svoje kulture v svetu. Vse to pa seveda vpliva na njihovo vlogo in vpliv pri zagotavljanju globalne varnosti,« pravi Jackson. Tu je še drug, družbeni vidik staranja prebivalstva, dodaja: kaj se zgodi z mentaliteto naroda, ko se ta v povprečju stara? »Empiričnih podatkov še nimamo, vendar je mogoče reči, da so države s takšno strukturo prebivalstva manj pripravljene prevzemati bolj izpostavljeno mednarodno vlogo. Življenjski cikel človeka je takšen, da z leti iz čisto racionalnih razlogov postane manj pripravljen tvegati. Starejši ko smo, manj časa nam ostane za uživanje in pričakovati je, da so države z velikim deležem starejšega prebivalstva bolj nagnjene k ohranjanju obstoječega stanja,« je v telefonskem pogovoru povedal Jackson. To pa na drugi strani ne pomeni, da so države z visokim deležem mladega prebivalstva avtomatično na boljšem, pravi. »V podsaharski Afriki in državah, kot so Afganistan, Jemen in Sudan, se obeta nadaljevanje visoke rodnosti in velik delež mladih odraslih prebivalcev. Ta populacija pa je lahko zelo glasna, pogosto povezana z družbenimi in socialnimi nemiri, če države ne odgovarjajo pravilno na izzive demografskih trendov.«

Pomembno je tudi število prebivalcev. Praviloma so globalno politiko najbolj krojile najbolj obljudene države. Vzorci, postavljeni v mednarodnem političnem sistemu po drugi svetovni vojni, tega vedno ne potrjujejo, a tem vzorcem se zoperstavljajo sile, kot so države BRIC – in vse štiri so med prvimi devetimi na svetu po številu prebivalcev. Države z več prebivalci imajo potenciale za sorazmerno večji obseg ekonomije in posledično vire za izvajanje svojega vpliva v svetu.

Kaj torej demografski trendi napovedujejo za prihodnost in kaj je mogoče iz njih sklepati o bodočih geopolitičnih razmerjih? Strokovnjaki napovedujejo upočasnitev rasti svetovnega prebivalstva. Je kot vlak, ki vozi naprej, a vse počasneje, kot v prispodobi navaja Svetovna banka. Odstotkovno gledano je rast svetovnega prebivalstva višek dosegla leta 1968, ko se je število ljudi na planetu povečalo za 2,09 odstotka. Največji številčni letni prirast pa je bil leta 1988, in sicer 93 milijonov ljudi. Upočasnjena rast prebivalstva, ki ji bomo priča, pa bo zelo neenakomerna. Do leta 2050 je kar polovica odpade na le devet držav: Indijo, Nigerijo, Pakistan, DR Kongo, Etiopijo, Tanzanijo, ZDA, Indonezijo in Ugando. V podsaharski Afriki se bo število prebivalcev do leta 2050 podvojilo, medtem ko se bo v večini preostalega sveta zmanjševalo. Še intenzivnejši so globalni trendi staranja prebivalstva, ki jih po ocenah strokovnjakov ni več mogoče obrniti. Leta 2013 je bilo na vsem svetu 11,7 odstotka ljudi starejših od 60 let. Leta 2050 jih bo 21,1 odstotka, kažejo podatki OZN. Njihovo število pa bo v tem času naraslo z 841 milijonov na več kot dve milijardi. In osem od desetih jih bo živelo v manj razvitih koncih sveta.

Evropa ni celina priseljencev

Države bodo te trende občutile različno. Kot pravi Jackson, je od njih samih odvisno, kako se bodo lotevale izzivov, ki jih prinašajo – ali bodo odprle vrata priseljevanju, če jim grozi pospešeno staranje in upadanje prebivalstva, in na drugi strani, ali bodo tiste z znatnim povečevanjem prebivalcev znale preprečiti notranjo destabilizacijo. Od trenutnih držav, ki so posebej izpostavljene na svetovnem političnem odru, imajo demografske napovedi največ posledic za Rusijo, Kitajsko, Japonsko in Evropsko unijo.

Rek, da je nekih ljudi kot Rusov, lahko počasi izgubi svoj pomen. Ruski predsednik Vladimir Putin pravi, da so demografske napovedi države, ki kažejo znaten upad prebivalstva, najbolj pereč problem, s katerim se sooča država. Jackson navaja, da ta problem ne bo nikjer tako velik in dolgotrajen kot v Rusiji – šlo bo za sploh največji padec števila prebivalcev kakšne velike države od srednjega veka, ko je kosila kuga. Zaradi tega lahko Rusija po njegovem zaide v resne notranje težave in postane nestabilna. Rusija sicer nima tako izpostavljenega staranja prebivalstva, ima pa dodatno težavo zaradi relativno kratke pričakovane življenjske dobe, posebej moških.

Kitajski se od vseh držav obeta najhitrejše povečevanje deleža ljudi, starejših od 60 let, in sicer z 12,4 na 28,1 odstotka leta 2040. To bo prineslo velike socialne izzive – država je denimo že sprejela zakon, ki ukazuje otrokom, da skrbijo za ostarele starše. Staranje prebivalstva napoveduje padec BDP in standarda ter mogoče socialne nemire ter nepredvidljiv odziv oblasti, notranja nestabilnost pa vpliva na položaj v svetu.

Japonska družba ima demografsko gledano podobne izzive kot Nemčija in sploh večina držav Evrope, kjer bo zaradi relativno visokih standardov socialne države staranje prebivalstva in upad rodnosti še posebej problematičen. Tudi zato, pravi Jackson, ker je vprašanje, ali bodo evropske države ravnale tako, kot zdaj napoveduje Nemčija. »Evropa ni celina priseljencev. Še v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja je bila neto izvoznica ljudi. Vprašanje je tudi, kako homogena je njihova etnična samopodoba – kaj pomeni, da si Slovenec, Nizozemec, Nemec? In nato, ali imajo države ekonomske in socialne institucije, ki so pripravljene za asimilacijo priseljencev?« pravi Jackson in dodaja, da so glede teh dilem precej na boljšem Združene države, Kanada in Avstralija, tradicionalno države priseljencev, ki svoje demografske izzive in pomanjkanje izurjene delovne sile že dlje časa rešujejo s politiko odprtih ali vsaj priprtih vrat tujcem. In jo bodo še naprej.