dovolite mi, da vam izrazim globoko prizadetost in neizmerno razočaranje nad dejstvom, da ste me vi, slovenska država, slovenski mediji in velik del slovenskih državljanov po enajstih letih prostovoljne slepote znova opazili šele potem, ko je madžarska vojska ob meni postavila nekaj sto metrov bodeče žice. Razočarana sem, ker je naposled opozorilo name nekaj, kar je četica vojakov postavljala in naslednji dan odstranjevala vsega skupaj nekaj ur, in ker vas je šele nekaj tako banalnega, kot je nekaj kolutov železa, pripravilo do tega, da me po enajstih letih zopet ugledate in se zaveste, da še vedno obstajam.
Obžalovanja vredno je, da se je od prvega maja leta 2004 domala celotna država Slovenija, tako njeni ugledni misleci in intelektualci kot praktično vsa politična, gospodarska in kulturna elita, sramotno pretvarjala, da me ni več. Živo ste me, spoštovani gospodje, izbrisali, čeprav sem ves ta čas, več kot enajst let, potekala po istih gričih in istih ravnicah kot vedno, enako vidna za vse, ki so me želeli videti, ter enako neprehodna, kot sem vedno bila in kot sem bila tudi tistega žalostnega dne, ko je po naročilu madžarskega političnega vrha ob meni zasvetlikal komaj nekajstometrski, na Google Earthu s prostim očesom neopazen srebrnkast pas.
Pretresena sem in ponižana, spoštovani in cenjeni gospodje, ker dobrih enajst let ne vi ne vaši predhodniki na najvišjih državniških položajih niste želeli videti veliko veliko večjih zidov, ki so se neporušeni dvigovali z moje leve in desne strani. Užaljena sem, zares užaljena, ker ste enajst let vi in vaši predhodniki prostodušno trobezljali o Evropi brez meja, o Evropi, v kateri Madžari in Slovenci živijo skupaj, v kateri so ljudje na moji levi in ljudje na moji desni združeni v skupni državi. Brez slabe vesti ste torej potvarjali resničnost in zapirali oči pred njo, saj si niste želeli priznati, da sem bila vsa ta leta tu, enako neprepustna za vas in vašo kulturo na eni, kot za Madžare in madžarsko kulturo na svoji drugi strani.
Ker najbrž dvomite o moji neprepustnosti, naj naštejem vse, kar je v enajstih letih, na skrivaj ali vsem na očeh, zakorakalo ali kako drugače prešlo čezme: par deset novičk o izidih parlamentarnih volitev; sedem televizijskih prispevkov o življenju porabskih Slovencev; trije članki o manjšinskih pravicah prekmurskih Madžarov; trije romani Petra Esterhazyja, od katerih sta dva našla pot do Ljubljane, eden pa se je zataknil pri Feriju Lainščku; trije eseji Draga Jančarja, pretihotapljeni v notranjem žepu suknjiča njegovega zvestega prevajalca; fina budimpeška gospa, otovorjena s črno-belimi filmi; avtobus razočaranih celjskih srednješolcev, ki so namesto na Santorini odšli na Blatno jezero; kolona madžarskih vozil na poti na hrvaško obalo; tri tupperware posode z gibanico, šunko in pikantno domačo salamo za slovenskega veleposlanika v Budimpešti; šest mejlov, od katerih so trije nosili oznako spam; trije telefonski klici in sporočilo (če je vprašaj sporočilo) Karla Erjavca Petru Szijjartu; Slavoj Žižek, večkrat.
Tisto malo drugega je, spoštovani gospodje, k vam iz Budimpešte ali Pecsa prihajalo čez Berlin, Atlanto ali Abu Dhabi oziroma vam je bilo dostavljeno s strani katere od svetovnih tiskovnih agencij, podobno kot so vam bile dostavljene stvari iz Kitajske ali Nigerije. O Orbanu in orbanizaciji Madžarske so vam poročali Angleži in Američani, o tem, kaj se še poleg vzpona Jobbika dogaja tam, pa vam ni poročal nihče, saj vas ni zanimalo.
Če je to, cenjeni gospodje Pahor, Cerar in Erjavec, za vas svet brez meja in če vi tako vidite odprto, združeno Evropo, v kateri ni ne mene ne katerekoli druge meni podobne razmejujoče črte, potem ste vredni iskrenega usmiljenja. Če je za vas meja tistih nekaj metrov žice, ki bolj kot na karkoli spominja na umetniško instalacijo kakšnega kitajskega disidentskega umetnika, ni pa meja to, da slovenska država v enajstih letih ni v Budimpešti odprla niti enega samega kulturnega centra, kaj šele, da bi sosedske odnose povzdignili na raven rednega izmenjevanja evrovizijskih točk, potem si Evrope brez meja niti ne zaslužite.
Če ste se namreč šele zdaj in šele po zaslugi primitivne orbanovske ksenofobije zavedeli, da so vaše meje še vedno tam, kjer so bile pred letom 2004, in da so tudi druge evropske meje še vedno tam, kjer so bile, preden so jih nekoč v Schengenu slavnostno izbrisali, in če res z odprtimi usti zrete v žičnate zidove in vojaške odrede, ki bi radi obvarovali ozemeljsko suverenost lastnih narodov pred vdorom barbarov, ne razumevajoč, kako se lahko to dogaja v vaši Evropi, potem se lahko le vprašam, na katerem kontinentu ste preživeli zadnjih enajst let. Oziroma ali ste v tem času sploh pokukali iz svoje meglene kotlinice.
Če namreč ne razumete, da je postavljanje žičnatih zidov na mejah Evropske unije možno le zato, ker Evropa svojih zidov v resnici ni nikdar porušila in svojih meja nikdar izbrisala, temveč je le upala, da bodo nekega dne, zidovi in meje, sami od sebe izginili, potem ste lahko Viktorju Orbanu in njegovim bodečim žicam le hvaležni za prepotrebno lekcijo o naravi sodobne Evrope.
S spoštovanjem.
Slovensko-madžarska državna meja