Posnetek, na katerem brezvestna snemalka s precejšnjo, prav nogometno spretnostjo pomaga madžarski policiji pri obrambi svoje države pred zanemarjenimi priseljenci in begunci – in s spretno iztegnjeno levo nogo, z rutino izkušenega branilca, podre na tla sirskega napadalca – je dobil primerno, torej nogometno nadaljevanje. Petra je namreč za svoj grobi start na televiziji N1 dobila zasluženo odpoved – torej, saj ste razumeli, rdeči karton – človeka, nad katerim je naredila prekršek in ki so ga identificirali kot sirskega državljana Osamo Abdula Mohsena, nogometnega trenerja iz Deira Ezzora in velikega navijača Reala, pa je poklical Miguel Angel Galan, direktor nogometne akademije CENAFE v Getafeju pri Madridu, s ponudbo, da bi v njihovi nogometni šoli delal kot trener.

V ganljivem razpletu je Abdul skupaj s sinovoma, osemnajstletnim Muhamedom in sedemletnim Zaidom – to je tisti nesrečni fantek, ki je na posnetku padel skupaj z očetom, v njegovem naročju – obiskal legendarni Santiago Bernabeu, se srečal s trenerjem Rafo Benítezom in fotografiral s Cristianom Ronaldom in Luko Modrićem ter si kot gost kluba v častni loži ogledal tekmo Real Madrida in Granade. Še več, mali Zaid je v Realovem dresu pred milijoni televizijskih gledalcev stekel na igrišče v družbi svojega idola Ronalda. Lahko bi rekli, da je Realov public relations naredil sijajen posel.

Zgodbe pa tu še ni konec. Osama Abdul Mohsen niti še ni začel delati kot trener v Madridu, mali Zaid se niti še ni vpisal med pionirje Reala, brat Muhamed niti še ni zabil prvega gola za kraljevi klub, ko je svet s hitrostjo širokopasovnega interneta že obšel nov videoposnetek, pod priljubljeno desničarsko zaščitno znamko »Kar so vam zamolčali mainstream mediji«: šlo je za posnetek Petrinega kolega, snemalca, ki ga je mogoče na tistem šokantnem posnetku videti ob njej, kako s kamero na rami snema Abdulov poskus preboja. Njegov posnetek ves dogodek kaže z drugega kota in nedvomno dokazuje, zmagoslavno poudarjajo desničarski mediji in portali, da se Petra Laszlo sirskega begunca s sinom v naročju ni niti – dotaknila!

In res, celo najbolj površni gledalci nogometnih tekem in najbolj strastni navijači sirske ekipe morajo priznati, da Abdul ni padel čez Petrino nogo: na posnetku se lepo vidi, da se je iztrgal srednjemu branilcu madžarske policije in pri tem izgubil ravnotežje ter ne samo da je začel padati, preden je Petra stegnila nogo, ampak je padel vsaj pol metra daleč od njene noge! Skratka, ni bilo niti stika niti prekrška: Sirec je, kot bi se reklo, simuliral prekršek oziroma je z drugega kota vsaj tako videti – ravno tako kot, ko srednji napadalec začne padati, preden branilec sploh starta, in nato tudi pade, ne da bi se ga ta sploh dotaknil – sodniki so nasedli in Petri pokazali rdeči karton.

Sledi tudi vprašanje, ali sta prekršek zaigrala tudi tisti deček in deklica, ki ju je zanesljiva madžarska reprezentantka pred tem prestregla z nogo. Stvar pa ni zanimiva s tega, čisto ideološkega, kot bi se reklo športnega vidika. Navsezadnje strogo formalno-pravno, po pravilih nogometne igre, je bila Petrina iztegnjena noga očitna in čeprav stika ni bilo, je nešportna namera bila, kar je dovolj za rdeči karton. V vsej zgodbi je zaradi tega precej bolj zanimiv njen tehnični vidik, tisto, kar nas s teme o beguncih vrača na temo o medijih in fenomenu slike: ne torej to, kar je videti kot nogometna tekma, ampak to, kar je videti kot njen neposredni televizijski prenos.

Kot vidimo, je svet postal nogometni travnik, tako da zgodovino gledamo v neposrednem prenosu z dvajsetimi ali tridesetimi kamerami, od snemalca, ki teče ob avt črti in podstavlja noge igralcem, do kamer, ki so nameščene v golu, na tribunah in na strehi stadiona, s strehe na teren, s strehe na ulico, po ulici na križiščih, mostovih in parkiriščih, v parkih, na bankah, v zasebnih hišah in javnih poslopjih. In prav tako kot nam v prenosu tekme ne more uiti noben detajl, tudi v bližnjem posnetku vidimo vsako grimaso, vsako čustvo, vsak sporni trenutek, vsak stik in vsak prekršek. In vidimo ga s petih, šestih različnih kotov.

Madžarska reporterka Petra Laszlo tako v zgodovino ne bo prišla samo kot ikona angažiranega novinarstva, novinarstva v aktivnem, neposrednem služenju režimu, ampak tudi kot akterka prvega primera v dobi podob, ki smo ga do konca spoznali z drugega kota. Naš svet je preprosto postal povsem pokrit s kamerami, vsako ped terena pokrivajo kamere – filmske, televizijske, varnostne, policijske, reporterske, avtomobilske, vohunske in žepne videokamere, pa mobiteli s kamerami, prenosni računalniki s kamerami, ure s kamerami, očala s kamerami, droni s kamerami – in vsaka, kot vidimo, ima svojo zgodbo.

Petra Laszlo je mislila, da je na varnem, ker je svojo držala na ramenu. Razmislite o tem, ko boste podstavljali nogo kakemu nesrečniku, ki s sedemletnim sinom beži pred policijo.

Razmislite o tem, ko boste bežali pred policijo.