Kralj: Kaj pa vendar govorite?! Saj jih nisem dal vreči v ječo! Dal sem jih vreči s pečine v prepad!

Na ta odlomek iz neke gruzijske pravljice, ene tistih, ki jih danes zaradi krutosti otrokom ne pripovedujemo več, je spominjal pogovor med voditeljico ponedeljkovih Odmevov Rosvito Pesek in predstavnico Javnega sklada za štipendije in razvoj kadrov Darinko Trček. Pogovarjali sta se o (sramotni) izvedbi 1,2 milijona evrov vrednega razpisa za »deficitarne štipendije«. To se pravi štipendije za poklice, ki jih kot družba za svojo prihodnost menda hudo potrebujemo, ustrezno izšolanih zanje pa kronično primanjkuje.

Peskova je na primer poskušala gostjo izzvati z vprašanjem, ali se ji zdi prav, da so kot ključno merilo za pridobitev te štipendije obveljali »ostri komolci, rana ura in hitre noge«. Kajti – je upravičeno poudarila – kandidati, ki so vlogo za štipendijo oddali le dve minuti (dve minuti!) po uradnem začetku sprejemanja vlog, nimajo niti teoretične možnosti, da bi jo dobili; zaradi te »strašne« minute razlike so namreč izpadli iz igre. Trčkova se ni pustila zmesti. »Pa saj je tudi vsi tisti, ki so vlogo oddali v prvi minuti, ne bodo dobili,« je pribila, ne da bi trenila z očesom. Štipendij je namreč na voljo samo 1000, v prvi minuti pa je vlogo oddalo kar 3897 kandidatov.

Trčkove po tem »pojasnilu« niso v isti minuti odnesli peklenščki, kot se zgodi v pravljicah. Še naprej je strumno dajala vedeti, da je bizarnosti razpisa ne zanimajo, kaj šele, da bi jih javno obžalovala. Oblastni cinizem je v teh krajih pač dopustna, če že ne sprejemljiva drža visokih uradnikov na vseh stopnjah. Če namreč problema – v tem primeru dvakratne šlamparije državne agencije in pristojnega ministrstva – ne priznaš, ga ni. Tako nam vsaj v vsej svoji aroganci dajejo vedeti.

A problem sramotno izvedenega razpisa, ki osebno prizadeva več kot 7000 družin, ne bo izginil. Če bomo dopustili, da ga odgovorni na ministrstvu in skladu pometejo pod preprogo, pristajamo na norčevanje iz ljudi, ki jim tudi skromna štipendija veliko pomeni. Spomnimo: država se je (hvalevredno) odločila, da bo podelila 1000 štipendij mladim, ki se želijo izšolati za peke, mesarje, dimnikarje, kamnoseke, elektrotehnike… Čeprav imamo državno agencijo, ki bdi nad štipendiranjem in bi morala znati predvideti povpraševanje po tej štipendiji, so za merilo vzeli čudaško načelo »kdor prvi pride, prvi melje«. In ker so nestrokovno podcenili število možnih prijaviteljev, je že na prvem razpisu odpovedala spletna stran sklada, zaradi česar so morali razpis ponoviti. V ponovljenem razpisu so pristojni absurdne odločitve še pomnožili. Čeprav s(m)o mediji opozarjali, da bo kandidatov zaradi boljše informiranosti v drugo še več in da bi morali vpeljati dodatna merila (potrebe po določenem profilu, socialni kriterij...) ali pa preprosto izžrebati kandidate, je merilo hitrih nog, rane ure in ostrih komolcev ostalo. In začelo se je tragikomično državno norčevanje iz mladih.

Kandidati so imeli na izbiro tri možnosti: vlogo so lahko oddali osebno v prostorih sklada, na pošti ali na bencinskem servisu. Kaj je najboljša rešitev, ni vedel nihče. Tudi Darinka Trček ne, saj v tem primeru najbrž ne bi kandidatov vabili tudi na sklad, kjer je lahko od 154 čakajočih v prvi minuti oddalo vlogo le 13 srečnikov, ki so se v vrsto postavili že ob štirih zjutraj... A to ni odločnosti Trčkove, da z razpisom ni nič narobe, omajalo niti za milimeter. Nobenega problema nismo zaznali, je mirno zatrdila, in »kakšna rana ura neki«, se je posmehnila voditeljici, »vloge so kandidati začeli oddajati ob devetih«.

Razpis je bil skratka zasnovan tako, da je odločala iznajdljivost. In sreča. Kajti gorje, če bi tisto usodno jutro, na dan sprejemanja vlog, zaspala poštarica, ali bi se pred okencem v nepravem času obirala kakšna stranka, ali pa bi nemara kandidata »pritisnilo« ravno med 9.00 in 9.01...

Razpis za deficitarne štipendije ni največji problem v državi, a kljub temu dobro razkriva naš visok tolerančni prag do vladnih zdrsov in razgalja pišmeuharski odnos oblasti do ljudi, ki ne premorejo dovolj močnih povezav za uveljavljanje svojih legitimnih interesov ali se v birokratskih meandrih preprosto ne znajdejo. Če bi bili v kakšni sorodni vladni veseloigri prizadeti, na primer, splošni maturanti, bi brez dvoma završala vsa Slovenija – starši gimnazijcev zaradi višjega socialnega statusa pač obvladajo več vzvodov pritiska.

Zato je vprašanje razpisa za deficitarne štipendije tako politično kot socialno in razredno vprašanje. Tudi tokrat je državi uspelo – kot v legendarni Pollackovi filmski mojstrovini Konje streljajo, mar ne? – da je kandidate nagnala v boj za pest drobiža, ki jo je na videz benevolentno stresla mednje. Pod pritiskom neoliberalne paradigme, ob zaporednih inertnih ministrih in ministricah, je izobraževanje sicer že sistemsko ponižano v športno panogo, a zdaj so tekmovanje očitno vpeljali še na polje štipendiranja. Bodite hitri, vzdržljivi, prelisičite drug drugega, kot se za pozni kapitalizem spodobi, in morda se boste v krutem prerivanju vendarle znašli med izbranci, se glasi sporočilo. In čisto na koncu: izbranci za kaj? Za stoevrsko mesečno štipendijo, s katero država mlade plahta, kaj bo potrebovala čez pet ali deset let. Da, plahta, kajti država pred objavo razpisa ni poskrbela niti za resno raziskavo o poklicih prihodnosti. Oprla se je le na trenutna, kratkoročna, bolj ali manj preverjena predvidevanja delodajalcev. So se ti morda motili? Ups, bo rekla vrla gospa Trček, saj ste si sami izbrali poklic, mi s tem nimamo nič…