Da, Oliver Blanchard je zdaj že nekdanji glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki je kot asistent evropske komisije in evrske centralne banke slabokrvnega bolnika zdravil s puščanjem krvi. Ali, s sposojenimi besedami enega uglednejših kritikov trojkinih »reševalnih« metod Jamesa K. Galbraitha: »IMF je sprva ocenjeval, da se bo realni (inflacije očiščeni) grški BDP v letih 2010 in 2011 zmanjševal po 5-odstotni stopnji, stabiliziral leta 2012 in potem rasel. V resnici je realni BDP padel za 25 odstotkov in si ni opomogel. In ker je nominalni BDP padel leta 2014 in še pada, se količnik med dolgom in BDP, ki naj bi se ustalil že pred tremi leti, povečuje.«
Zgornjim navedbam ni mogoče ugovarjati, je pa mogoče pripomniti, da niso iz junija 2010, niti iz aprila 2012, pač pa iz letošnjega junija. Zmoto, o kateri govori Galbraith, je Blanchard uvidel že pred tem, leta 2013, pozneje pa jo je posredno javno priznala tudi njegova šefinja Christine Lagarde. Fiskalni multiplikatorji, kakor se vplivu večje oziroma v grškem primeru ukazane drastično manjše porabe države (austerity) na gibanje BDP pravi v ekonomskem žargonu, so bili večji od predvidenih (kar je tudi širša stroka »teoretično utemeljila« šele za nazaj).
Težko je reči, ali sta jih sklad – in Blanchard – več dobila po nosu zaradi samega podcenjevanja vpliva varčevanja države na gospodarstvo ali zaradi priznanja, a dejstvo je, da je s slednjim romala na smetišče še ena dogma – tista o nezmotljivosti politbiroja globalnega kapitalizma oziroma o tem, da sklad svojih napak nikoli ne prizna. »Bilo bi intelektualno neodgovorno in politično nespametno,« je v intervjuju ob slovesu od IMF nedavno dejal Blanchard, »če bi se pretvarjali, da kriza ni spremenila naših pogledov na način delovanja gospodarstva. Izgubili bi verodostojnost.«
Tistim, ki že od nekdaj vse vedo, med drugim to, da je IMF zgolj eden od sodobnih izvajalcev sicer že stoletja trajajoče zarote velikih bank, korporacij in vlad največjih držav, bo morda odveč še en odlomek iz omenjenega pogovora, a ga velja za zgodovino vendarle povzeti: »Finančna kriza pomeni potencialno eksistencialno krizo za makroekonomijo. Praktična makroekonomija temelji na podmeni, da med posameznimi agregati (javna in zasebna poraba, izvoz, BDP, zaposlenost...) vladajo razmeroma stabilna razmerja, zato se ni treba ukvarjati s tem, kaj počnejo posamezniki, posamezna podjetja ali finančne ustanove; da nam, skratka, ni treba razumeti podrobnosti na mikroravni. Naučili smo se, da je mikroraven, zlasti finančna, pomembna in da posamezni agregati lahko skrivajo resne probleme na makroravni.«
V prostem prevodu: Blanchard je mesto prvega ekonomista IMF svojemu nasledniku izročil s splošnim spoznanjem, da je vprašanj več kot odgovorov. Aprila letos je na makroekonomski konferenci IMF to ugotovitev slikovito strnil v besedah, da makroekonomisti »kopljemo jarke«, vendar ne »vemo, kam nas bodo ti pripeljali«. In to v času, ko »je zelo verjetno, da smo se znašli v obdobju nizke rasti produktivnosti« in »strukturno šibkega povpraševanja«, kar bo »zahtevalo nizke obrestne mere«. »Nizka rast pa v kombinaciji z rastočo neenakostjo ni le moralno nesprejemljiva, ampak tudi politično skrajno nevarna.«
Blanchardovo spoznanje ni tako mračno, kakor je nemara videti na prvi pogled. Odpira namreč prostor, ki bi ga Maurice Obstfeld, zadnje leto prvi makroekonomist med svetovalci ameriškega predsednika Baracka Obame, lahko obilno izkoristil. Akademsko na kalifornijski univerzi v Berkeleyju zasidrani 63-letni ekonomist (doktoriral je enako kot Blanchard na neokejnezijanski MIT) z roževinastmi očali, ki ga je kot novega prvega ekonomista sklada poleti napovedala Lagardova osebno, že tako ne velja za doktrinarca. Enega od svojih učbenikov je spisal s Paulom Krugmanom (International Economics: Theory and Policy), drugega pa s Kennethom Rogoffom (Foundations of International Macroeconomics), torej ekonomistoma močno različnih šol. Na drugi strani pa se glede vzdržnosti evra od leta 1997 skeptični Obstfeld zaveda, da skupne evropske valute iz političnih razlogov ni mogoče odpraviti, zato bi bilo Grčiji nujno pomagati z občutnim odpisom dolgov (ali kar stečajem).
Wolfgang Schäuble in Angela Merkel nad Američanom v IMF, ki za zdaj ni vključen v tretji reševalni sveženj za Grčijo, ne moreta biti navdušena. Sklad kaže opešano vero v vsemogočnost trga in Obstfeld ni tisti, ki bi prisegal na washingtonski konsenz, prej na bretton-woodski svetovni ekonomski red. Že pogajanja o (ponovni) vključitvi IMF v trojko (ki naj bi bila po novem s predstavnikom Evropskega mehanizma za stabilnost kvartet) pa bodo morebiti dala zaslutiti, ali in kako namerava Obstfeld izkoristiti prostor, ki mu ga je odprl Blanchard.
