Se sprašujete, koliko je narodno-zabavne glasbe na nacionalki? Na Televiziji Slovenija ji je posvečena petkova studijska oddaja Slovenski pozdrav, ki jo včasih zamenjajo koncerti ali festivali, še posebno poleti, ko so avtorji oddaje na dopustih.
A plačniki programov niste prikrajšani. Namesto oddaje Slovenski pozdrav ali ob njej je mogoče videti posnetke koncertov Alpskega večera, Ansambla Smeh, koncerta V spomin Slavku Avseniku, Poklon slovenskih glasbenikov Slavku Avseniku, Festival Vurberk, Festival Števerjan, Noči Modrijanov, 20 let Veselih Štajerk, Graška gora poje in igra, 46. festivala narodno-zabavne glasbe Slovenije Ptuj 2015, da o Polki in valčku sploh ne govorimo. Ista redakcija skrbi še za lestvico narodno-zabavne glasbe 10 domačih, ki je na sporedu ob ponedeljkih okrog 10.40. »Skupno torej 75 minut in 30 minut premiernega programa na teden, s tem, da v oddaji Slovenski pozdrav ne predvajamo zgolj narodno-zabavne glasbe, temveč tudi pop in ljudsko, velik del oddaje pa je tudi pogovorni, tako da je narodno-zabavne glasbe v tej oddaji 30 minut. Na Televiziji Maribor pa je bilo predvajanih 52 ur oddaj in koncertov narodno-zabavne glasbe,« so nam o kvotah slovenske glasbe na televizijskih zaslonih povedali na nacionalki. In izpustili podatek, da praktično vse omenjene oddaje tudi po večkrat ponavljajo.
Poslušalci narodnjakov so se pomladili
Po mnenju Jožeta Potrebuješa, člana ansambla Čuki, tovrstne glasbe ni preveč, ampak primanjkuje popa, ki v vsaki normalni državi dobi kakih 70 odstotkov medijskega in glasbenoprodukcijskega prostora. Potrebuješ pravi, da je že pred leti napovedoval, da bo nastala ekspanzija tovrstne glasbene produkcije, ker je bila akumulacija te glasbe tako močna, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo, da bo prišla tudi v čas največje poslušanosti. »Pri nas popa praktično ni več. To je težava. Že takrat, ko smo se s Čuki podali v narodno-zabavne vode, so se nam vsi smejali. Ampak narodno-zabavna glasba ni več tabu tema, kot nekoč, ko so se je vsi sramovali, tako poslušalci kot izvajalci, kar je bil absurd. Nekdo, ki posluša to glasbo, tega ne počne več naskrivaj,« pravi Jože Potrebuješ. Pred 15 leti se je lotil analize spektra poslušalcev narodnjakov v Sloveniji in z mnenjsko raziskavo ugotovil, da v vsej državi glasbo posluša okrog 600.000 ljudi, kar je tudi množica, ki aktivno sodeluje pri konzumaciji vse koncertne in glasbene produkcije v državi. »Od glasbenih zvrsti, ki sem jih takrat naštel, si je na prvo mesto upalo narodno-zabavno glasbo postaviti osem odstotkov ljudi, povprečen poslušalec te glasbe pa je bil star 62 let. Danes, čez 15 let, bi bil ta poslušalec star okoli 80 let, še čez 15 let pa ga sploh ne bi bilo več,« pojasnjuje skoraj umirajoče stanje narodnjakov z začetka stoletja. A zgodilo se je ravno nasprotno. Narodno-zabavna glasba ni umrla skupaj s svojimi poslušalci, ampak se je pomladila, saj je po raziskavi po petnajstih letih današnji poslušalec tovrstne glasbe star 44 let, vzporedno s tem pa je vzcvetela tudi tovrstna glasbena produkcija. »Ta glasba je bila resnično podcenjena,« je prepričan Potrebuješ, ki je tudi avtor prve narodno-zabavne oddaje na televiziji, Rakete pod kozolcem, ki je v reinkarniranih izvedbah osvojila tudi najbolj zaželen televizijski termin na nacionalki in v obliki oddaje Na zdravje dosegla rekord gledanosti v novoletni različici s skoraj 700.000 gledalci.
Slovenska gruda in prsate blondinke
O količini narodno-zabavne glasbe na nacionalnem radiu in televiziji bolj kot ne odločajo posamezni uredniki. Programski svet se s tem ne ukvarja in tudi varuh pravic poslušalcev in gledalcev praktično ne dobi nobenih pripomb, ne h količini ne h kakovosti vsebine narodno-zabavne glasbe. Kljub temu da je produkcija videospotov lestvice oddaje Slovenski pozdrav – 10 domačih, ki ima sicer povprečno gledanost le 1,3 odstotka ali 26.100 gledalcev, videti, kot da se je čas zavrtel za 20 let nazaj: s posameznimi kadri prijazne slovenske grude (Gorenjska, Brda, Obala, Ljubljana...), oplemenitene s kozolci in v šestih od desetih primerov še dodatno začinjene s kakšnim primerkom bolj ali manj prsate blondinke. No, natančnejši so opazili tudi dogajanje na kakšnem jadranskem otoku, ki so si ga izposodili snovalci. A strokovnjaki se držijo za glavo.
»Že na prvi pogled se vidi, da so narejeni v enem dnevu in da so poceni, brez esprija. Na dan lahko narediš štiri takšne spote. Poznam ljudi, ki to producirajo in mi razlagajo, da je cena enega takšnega spota 500 evrov, s tem, da gre za vezan posel in da poleg samega izdelka dobiš še možnost pojavljanja na lokalnih televizijah in radijskih postajah,« pravi nekdanji televizijski producent, zdaj upokojenec Jos Zalokar. Najbizarnejše se mu zdi to, da se v vseh videospotih pojavljajo napol gola oprsja in namigujejo na še slabši kontekst, kot je tisti s pregovorno perverznimi delavci na gradbiščih, ki se pogovarjajo o tem, kaj vse bi počeli z ženskami. Najspornejša in najneumnejša se mu zdijo besedila. »Praktično vse zgodbe se vrtijo okrog tega, da bo on prišel po lojtri gor, ona pa ga bo čakala na postelji čisto gola in sprejemala njegove izlive nežnosti,« se smeji Zalokar.
Standarde bi morala postaviti nacionalka
Da je narodno-zabavne glasbe na nacionalni televiziji vseeno preveč, je prepričan tudi član programskega sveta Sašo Hribar, ki pravi, da se na svetu o tem sploh niso nikdar pogovarjali, razen v primeru, ko se je pojavilo vprašanje, ali drži, da je produkcija ene oddaje Na zdravje štirikrat dražja od podobne oddaje na Pop TV z istimi avtorji. Koliko so potem preverjali, ali je bila res predraga ali ne, se ne ve, ker so jo nato ukinili. Res je, da je te glasbe količinsko zelo veliko, ampak najbolj moteče je to, da na tem področju ne postavljamo standardov, ampak sledimo trendom, ki se pojavljajo na lokalnih televizijah,« je prepričan Sašo Hribar, ki se mu zdi, da na nacionalni televiziji obstaja paradoks.
Nekoč je RTV Slovenija, po njegovem mnenju, propagirala narodno-zabavno glasbo z narodnim, etnološki izročilom, ne pa turbofolk narodne glasbe. »Imamo Slavka Avsenika, ki predstavlja kulturno ozaveščanje naroda z narodno-zabavno glasbo in ki ga postavljajo ob bok Bernsteinu, Srebotnjaku ali Globokarju, na drugi strani pa nam lokalne postaje dirigirajo turbofolk narodno glasbo, ki je čisto nasprotje narodno-zabavne glasbe. RTV bi se morala kot institucija temu upreti in narediti pravi narodno-zabavni program, ki ga žal nimamo.«
