Zahodne vojske so v poldrugem desetletju vojne pometle z veliko sovražniki. Porazile so talibane, uničile Al Kaido, ohromile niz mudžahidskih milic, ubile Sadama Huseina, uničile iraško vojsko, se uspešno borile proti Zarkaviju, Zavahiriju, Al Hakimu in Mahmudu Muhamadaviju, nevtralizirale Mahdijevo vojsko, zaustavile Hezbolo, Božjo roko in Božje maščevanje, razorožile Alahove sablje, preprečile napredovanje Abuja Bakra Al Bagdadija, potisnile ob stran Al Nusro, izolirale Bašarja Al Asada in njegovo vojsko ter še enkrat uspešno zatrle Al Kaido. Leta 2001 se je zahod boril proti Al Kaidi, Hamasu in Hezboli. Po vseh zmagah nad njimi je ob zadnjem štetju število oboroženih skupin in organizacij, ki so na delu od Kabula do Damaska, preseglo sto. Zmaga za zmago. Verske in politične milice so bile večdesetkrat poražene, njihovi voditelji po večkrat ubiti, njihovo orožje zaplenjeno, ozemlje požgano. Po vsaki zmagi je vzniknilo še več milic, vrnile so se enote z enakimi imeni in zmagoviti krog se je začel znova.
Pred tem bežijo ljudje, ki smo jim obljubljali svobodo, ponujali demokracijo in jih zasuvali z bombami. Kdo ne bi? Bežijo k nam, ker v državah, kjer vojske na vseh straneh nizajo zmago za zmago, ni več mogoče živeti. Ali vzameš v eno roko Koran, v drugo kalašnikovko in se greš borit ali pa vzameš v naročje otroka in bežiš pred vojno. Tretje možnosti nimaš.
Veleposlanik Združenih držav v Afganistanu Ryan Crocker na začetku vojne v Siriji ni imel nobenih dvomov.
»Če se bo nadaljevalo v tej smeri, bodo morali vsi sirski kristjani zapustiti državo,« je v Kabulu odgovoril na vprašanje, ali je kaj zaskrbljen zaradi razvoja dogodkov v Siriji. Zmotil se je samo v tem, da ni predvidel, kako bodo morali zbežati tudi vsi drugi. Zabarikadiran za trdnjavskimi zidovi v središču prestolnice je imel o položaju v Afganistanu zmerno optimistično mnenje.
Poročila so govorila o uspešnosti strategije zavezništva proti talibanom, kar bo omogočilo urejen umik zahodnih vojaških enot in predajo države afganistanskim civilnim in vojaškim oblastem.
Teklo je leto 2012 in diplomati so govorili o skorajšnji zmagi v Afganistanu in Iraku, poraženih upornikih in uspehih različnih milic, ki so jih šteli med zaveznike. Vojaki so bili nekoliko bolj zadržani in so s stisnjenimi zobmi po tiho psovali diplomate, ki so se mešali v vojaške zadeve. Vendar je Afganistan veljal za uspešno operacijo, ker se ga zahodni zavezniki niso čisto naveličali. Iraka so imeli dovolj in so se iz njega zmagovito umikali.
Za Sirijo pa je bil Crocker zares zaskrbljen. »Tam živi dva milijona in pol kristjanov, ki so v zavezništvu z Al Asadom.« Če bi propadla še sirska država, tam ne bi mogli več živeti. »Lahko samo pripravijo kovčke in bežijo čim dlje.« Dva tisoč let stari verski skupini, ki je kontinuirano živela na ozemlju današnje Sirije pod kalifi, sultani, podkralji, imperialnimi oficirji in diktatorji, je grozilo izumrtje.
Crocker, ki je bil pred tem ameriški veleposlanik v Iraku in Siriji, je predsedniku Obami svetoval, naj zatisne nos in previdno naveže stike z Al Asadom. Vsaj nekakšna država bi morala obstajati med Izraelom in Savdsko Arabijo, če naj bi celotna regija računala na stabilnost v bližnji prihodnosti. Vendar je bilo obdobje laičnih diktatorjev na Bližnjem vzhodu mimo. Obama je tako kot vsi drugi politični voditelji raje izbiral med različnimi verskimi milicami. Izbirati med milicami v državljanskih vojnah pa prinese s seboj neprijetno posledico. Države, ki mislijo, da letijo visoko nad lokalnimi spori in prezirljivo gledajo na malenkostne gospodarje vojne, tudi same postanejo ena od strani v spopadu in končajo kot nekoliko bolje oblečeni gospodarji vojne.
Medtem ko sta se v New Yorku Vladimir Putin in Barack Obama akademsko sprla okrog vprašanja, ali naj bo Bašar Al Asad še naprej predsednik Sirije ali ne, sta morala zamolčati eno zelo nesrečno dejstvo. Nikjer ni več nobene Sirije, tako kot nikjer ni več nobenega Iraka. Vprašanje je tudi, ali Afganistan še vedno obstaja ali je zgolj fikcija na zemljevidih. Tam so samo še verske milice, paravojaške enote in ostanki vojsk nekdanjih držav. Ameriško letalstvo in ruske kopenske sile sta zgolj dve od mnogih milic, ki se gibljejo na nedefiniranem ozemlju med Bagdadom in Damaskom. Tudi francoska tujska legija je zgolj ena od mnogih milic, prav tako britanski Royal Air Force in jordansko letalstvo. Putin in Obama ne kažeta nič več državniške modrosti in veselja do sklepanja kompromisa s kalifom Al Bagdadijem in Bašarjem Al Asadom. Če so v eni formaciji Iran, Irak, Sirija in Rusija zavezniki na eni strani, ZDA, Arabski emirati, Savdska Arabija, Egipt in Izrael pa na drugi, je edino logično vprašanje, kdo je sovražnik in proti komu se borijo.
Ob pogledu na vso artilerijo tudi odraslemu človeku zaledeni kri. Trije od zaveznikov imajo atomske bombe, četrti jih načrtuje. Vzemi otroke in zbeži tja, od koder je vse to silno orožje prišlo. Morda pa je tam mir.
