Res je. Prvi in drugi koncert naše skupine – na prvem me še ni bilo zraven, na drugem pa sem že igral – sta se odvila še v času Jugoslavije.
Je res, da so danes med vašimi poslušalci že otroci vaših prvih poslušalcev?Ne samo to. Ravno pred kratkim sta naš koncert obiskala naša zvesta poslušalca, par iz Sevnice, ki na naše nastope prihajata že od samega začetka. Pohvalila sta se, da sta pravkar postala dedek in babica! Poslušalci, ki imajo majhne otroke, pa nam pripovedujejo, da je njihovim malčkom trenutno najbolj všeč skladba Nor sigurno ne, ki je izšla na naši zadnji plošči Izhod. Veliko staršev nam je povedalo, da jo hočejo otroci ves čas poslušati. Nihče od nas seveda ne razume, zakaj je prav ta skladba otrokom tako všeč...
Vas je v četrt stoletja veliko stvari presenetilo?Nikoli nismo kaj dosti načrtovali. Marsikaj se je kar »zgodilo«. Tudi tega, da bomo ob petindvajsetletnici razprodali dvorano v Stožicah, nismo načrtovali. Zgodba Big Foot Mame je takšna, da smo po prvem koncertu načrtovali drugi koncert, nato tretjega, četrtega in tako počasi, po korakih, naprej.
Ampak če se preveč prepuščaš naključjem, tvegaš tudi neuspeh.Seveda! Tveganje je del uspeha.
Skupine, ki dolgo obstajajo, skušajo v določenih obdobjih loviti trende, igrati glasbene zvrsti, ki so trenutno popularne. To storijo bodisi iz koristoljubja bodisi ker jih res zanima, kaj se novega dogaja v glasbi in ali to zmorejo tudi same. Vas je kdaj premamilo, da bi ujeli kakšen trendovski val?Na četrti plošči, Doba norih, smo preizkušali različne glasbene pristope, od elektronike do diska. S prejšnjo ploščo Tretja dimenzija smo prvikrat zares osvojili vrhove glasbenih lestvic (v letih 2000 in 2001, op. p.). Za nami sta bila uspešna koncerta v Križankah in Hali Tivoli. Imeli smo veliko nastopov, deležni smo bili medijske pozornosti, vsega je bilo celo preveč. Pojavile so se obveznosti do sponzorjev... Naša glasba pa sploh ni bila usklajena s trendi tistega časa. Igrali smo kitarski rokenrol, trendovska publika pa je poslušala rave, plesno glasbo ali pa grunge in akustične izvedbe raznih skupin. Nekoliko je bila popularna tudi etno glasba. Vztrajati z rokenrolom je bilo tedaj precej neperspektivno. Naj vas spomnim, da so v Sloveniji v zgodnjih devetdesetih obstajale tri močne rokovske skupine – Sokoli, Don Mentony Band in Šank rock. Po njihovem zatonu pa je precej zatonil tudi rokenrol. Če naj bi se torej mi načrtno usmerili v uspeh, bi morali rokenrol počasi opustiti. In v resnici smo začeli iskati spremembo. Le da se nam danes zdi, da je bila to zgolj sprememba zaradi spremembe. Za ploščo Doba norih sicer stojimo, a se hkrati zavedamo, da se naša publika z njo nikoli ni zares poistovetila. S te plošče zelo težko izberemo skladbe, ki bi jih danes lahko igrali v živo.
To je bil trendovski eksperiment, ki se ni izšel po naših pričakovanjih. Po njem smo potrebovali leto dni premora. Med nami so se pojavile prve razlike v odnosu do glasbe in do glasbenega posla. Začeli smo se ukvarjati z vprašanjem, ali moramo res delati glasbo na takšen način, da jo bodo na radiih raje vrteli.
O tem prej niste razmišljali?Nismo.
Čudno. Od kod potem vaša tedanja popularnost?Dokler nam je bilo vseeno za popularnost, nam je šlo dobro. Ko pa smo začeli preračunavati, smo prišli navzkriž z definicijo rokenrola. Rokenrol ne prenese preračunljivosti. Po tem nas je zapustil kitarist Miha Guštin - Gušti, ki je bil največji zagovornik sprememb v glasbenem slogu. Mi pa smo se odločili, da nadaljujemo rokenrol, ne glede na vse. Odtlej ne prilagajmo glasbe načrtom, ampak načrte glasbi. Vse velike prireditve, ki jih prirejamo, tudi sedanja petindvajsetletnica v Stožicah, so sicer skrbno načrtovane. A v ospredju je glasba.
Veliko skupin, ki obstajajo več desetletij, je bodisi korenito zamenjalo postavo bodisi se je iz njih izluščil posameznik, po navadi pevec, ki si je ustvaril samostojno kariero. Kako ste vi preživeli skupaj?Delamo glasbo, ki jo imamo res radi. Sicer smo si značajsko precej različni in se moramo veliko ukvarjati z odnosi v skupini. Tudi spremo se, si gremo na živce, tečni smo. Takšno je pač življenje. Smo kot družina. Vemo pa, da bomo morali ostati skupaj in da se moramo nekako dogovoriti, kako naprej.
Vprašanja, ali ostati skupaj ali ne, si v težkih trenutkih ne zastavljate?Ne, nikoli.
Vaš pogled na svet, odnos do različnih ideologij in stanj v družbi, v skladbah ni zelo izpostavljen. Se člani skupine strinjate o tem, da v besedilih ostajate zadržani?Naše mnenje o svetu je v skladbah v resnici jasno predstavljeno, le da je predstavljeno na ravni mikrokozmosa. Govorimo o posameznikih, o njihovih življenjih in ne o velikih idejah ali sistemih. Ne pozivamo k revoluciji, ampak reflektiramo malega človeka, ujetega v širši družbeni kontekst. To denimo mene kot avtorja besedil najbolj zanima. Portretiram človeške like in njihove zgodbe. Skupina kot celota pa lahko najbolj zagovarja muziciranje, ustvarjanje glasbe. To je naša gonilna sila.
V Stožicah boste dvorano napolnili s skoraj osem tisoč ljudmi, kar je večje število »glasov«, kot jih zbere najuspešnejši poslanec na volitvah. Je velik izziv vprašanje, ali te ljudi usmeriti v določeno razmišljanje, za katerega verjamete, da je pravilno, ali jim pustiti, da mislijo, kar hočejo? Za politike tu ni dileme.Ampak bistvo rokenrol skupine ni, da bi ljudi usmerjala. Mi jim zgolj predstavimo svoja čustva. Vso paleto, od revolta do romantike in filozofiranja. Skladbe lahko vsebujejo tako psihološko kot sociološko refleksijo, a ta je vedno intimna. Politične ideje, zlasti strankarske ideje, ljudi zgolj delijo, rešujejo pa ničesar. Če že, se je treba lotiti sistema, kapitalistične ureditve sveta. Iz nje izvira vse zlo v medčloveških odnosih. Mene kot avtorja zanima prav to – kako se mali človek znajde v odnosih, ki jih definira kapitalizem. Politične ideologije pa v naši glasbi ne boste našli.
