V primerjavi s poklicnimi nogometaši je še vedno premalo plačan, je leta 2012 izjavil delavski direktor Volkswagna. »Še vedno premalo plačan« je bil po mnenju vrhovnega poklicnega delavskega predstavnika in člana nadzornega sveta koncerna VW predsednik njegove uprave Martin Winterkorn. Ta si je tisto leto »prostovoljno« znižal letno plačo na 14,5 milijona evrov, ker se je zaradi treh milijonov več leto prej v Nemčiji privzdignila marsikatera obrv. Še najmanj v Volkswagnu samem, v katerem je Winterkorn redno poskrbel za izplačilo vseh dodatkov in bonitet zaposlenim po kolektivni pogodbi. Dninarji, občasna delovna sila, ki se ji novodobno pravi prekerci, jih niso bili deležni, njih sindikat oziroma delavski organi soupravljanja tudi v VW ne predstavljajo.
V naslednjih letih se je Winterkornova plača spet povzpela nad 15 milijonov evrov, kar je čez palec 300-krat več od delavca za tekočim trakom. S tem letnim dvainpolkrat višjim prejemkom (vanj so vštete plača v ožjem pomenu, bonitete, delniške opcije, pokojninska shema itd.) od recimo direktorja hčerinskega Porscheja Matthiasa Müllerja (od prejšnjega tedna novega predsednika uprave VW) in višjim od skupnega prejemka šefov Mercedesa in BMW je Winterkorn kot edini nemški menedžer lahko konkuriral ameriškim kolegom.
Zavarovalna polica in avto
Na plačah slednjih se finančna in nato še gospodarska kriza po letu 2008 nista pretirano poznali, in čeprav je ameriška kultura menda manj »sramežljiva« glede razglašanja bogastva in premoženja, se je agenciji za trg vrednostnih papirjev (SEC) avgusta letos vendarle zazdelo potrebno »uzakoniti« obveznost objavljanja podatkov o plačah vodilnih v podjetjih, ki kotirajo na borzi. Resda ne v številkah, pač pa v razmerju do medianske plače (torej plače, ki jo prejema največ zaposlenih) v podjetju, a republikanci in nekateri lobiji, recimo gospodarska zbornica, so navzlic temu skočili v zrak in napovedali, da bodo novo obveznost spodbijali s tožbo.
Po analizi podatkov o lanskih plačah vodilnih v največjih na borzo uvrščenih ameriških podjetjih, ki so jo naredili v enem izmed uglednih ekonomskih inštitutov, je povprečni ameriški CEO dobil dobrih 16 milijonov dolarjev prejemkov. Nekaj manj kot Winterkorn potemtakem, toda tudi toliko, kolikokrat je on dobil več od največje skupine zaposlenih – 300-krat več.
»Amerikanizacija« pa se je donedavnemu predsedniku uprave VW ob blagohotnih delavskih predstavnikih dodobra posrečila tudi glede »odpravnine«, saj mu mora wolfsburški koncern glede na pogodbo do smrti izplačevati več kot milijon evrov letne rente (in dati na razpolago avto), do predvidenega konca mandata (prihodnje leto) mu ne glede na odstop pripada še plača, poleg tega pa je – skupaj z drugimi člani uprave – s polico, za katero premije plačuje koncern, zavarovan »pred posledicami odgovornosti« za pol milijarde evrov.
Ko vsakdo pozna vsakega
Ali bo Winterkorn vse to dobil (poleg tega pa zadržal vse druge, prav tako ne slabo plačane funkcije v koncernu), ni gotovo, navsezadnje je proti njemu uvedena kazenska preiskava. A tudi v Nemčiji v določenih primerih »vsakdo pozna vsakega«. Winterkorn je tako bil in je še predsednik uprave (finančnega) holdinga Porsche (ne proizvajalca Porscheja) z nekaj več kot polovičnim deležem večinskega lastnika Volkswagna, on je tisti, ki je svojega naslednika Müllerja postavil za predsednika uprave Porscheja in bodočega predsednika nadzornega sveta VW Hansa Dieterja Pötscha za prvega finančnika koncerna. Na kratko rečeno, Winterkornu je v Volkswagnu marsikdo marsikaj dolžan in Winterkorn o marsikom marsikaj ve, zato podobno kot v Sloveniji od preiskav in morebitnih sodnih postopkov ne gre veliko pričakovati.
Čeprav tega javno nihče ne omenja, je novi šef Müller v bistvu Volkswagnov sanator. Toda 60. leta prejšnjega stoletja, ko je povprečni ameriški predsednik uprave zaslužil zgolj 25-krat več od svojih delavcev, nemški pa le v najbolj skrajnih primerih do 15-krat več, ter 70. in 80. leta, ko je Lee Iacocca za simbolični dolar na leto saniral Chrysler, so daleč. In če je doslej predvsem za finančnike veljalo, da so dobršen del dobičkov in s tem svojih neznanskih prejemkov kratko malo prisleparili, primer Volkswagna in Winterkorna sporoča, da tudi »realno« gospodarstvo zna goljufati. or
