»Možgani so nekaj posebnega. So tisti organ, ki razmišlja o nastanku vesolja, ki ustvarja simfonije, ki ljubi in hrepeni za ljubeznijo, ki se uči in ki zna učiti druge. In vse to zmore kilogram in pol težak skupek, ki pa vsebuje kar 100 milijard živčnih celic, nevronov,« je o možganih udeležence posveta o etiki in vzgoji v izobraževanju poučil znani slovenski nevrolog dr. Blaž Koritnik, predsednik Slovenskega društva za nevroznanost Sinapsa. Med nevroni se tvorijo zapletene povezave, ki jih je v človeških možganih kar 1 biljarda v skupni dolžini okoli 200.000 kilometrov. Tako se različna področja možganske skorje, v kateri so telesa nevronov, povezujejo v možganska omrežja. Zahvaljujoč tem omrežjem ljudje govorimo, se gibljemo, zaznavamo svet okoli sebe, se spominjamo stvari iz preteklosti...

Ena glavnih značilnosti možganov je tudi ta, da se spreminjajo. Spodbude iz okolja, treningi, učenje in podobne dejavnosti poskrbijo, da ljudje zmoremo vse več, hkrati pa so tudi naložba za prihodnost. Raziskave so pokazale, da so vse omenjene dejavnosti pomemben dejavnik pri ohranjanju zdravja v starosti in varovalka pred demenco oziroma alzheimerjevo boleznijo, opozarja profesor na Inštitutu za gerontologijo v Detroitu v ZDA dr. Vojko Kavčič. »Američani se na primer po zadnjih raziskavah bolj bojijo demence in alzheimerjeve bolezni kot raka,« dodaja.

Umovadba za »dobro možgansko kondicijo«

Možgane lahko v dobri kondiciji ohranjamo z umovadbo. V širšem pomenu je to po besedah dr. Kavčiča vsako urjenje spomina, pozornosti, presojanja, kamor na primer sodi reševanje križank, anagramov, igranje kart, branje, ples, potovanje, sudoku... V ožjem pomenu pa je umovadba specializirana vadba za možgane. Kavčič je njene prednosti pred nedavnim predstavil v okviru raziskave na primorski univerzi.

Sodelujoče, stare od 55 do 65 let, je razdelil v dve skupini. Tisti v poskusni skupini so se 10 dni vsak dan s pomočjo računalnika 40–50 minut urili v virtualnih sprehodih po vedno težjih labirintih, iz katerih so morali poiskati izhod. Tisti v kontrolni skupini teh treningov niso imeli. Po treningih so tisti, ki so jih imeli, z veliko manj napakami glede na predstavnike kontrolne skupine opravili dva testa – hitreje in spretneje so se prebili skozi virtualni labirint, bolje pa so se odrezali tudi pri testu hoje s hkratnim štetjem. Še bolj kot učinki takoj po vadbi pa so pomembni dolgoročni učinki umovadbe. Predstavniki testne skupine so se pri nadaljnjih preverjanjih izkazali bolje od predstavnikov kontrolne skupine tudi en mesec kasneje in celo 400 dni po zadnjem treningu.

»Dobra umovadba se ne odraža zgolj na tistih področjih, ki jih človek trenira, pač pa tudi na drugih. Njeni učinki so najbolj vidni kasneje – po dveh, treh, tudi po 10 letih,« pravi dr. Kavčič. Opozarja pa, da človeku umovadba ne sme biti breme, temveč v veselje. Sicer pa je po njegovem za dobro delovanje možganov ključen zdrav življenjski slog, kamor sodijo zdrava prehrana, socialna in umska angažiranost, fizična dejavnost, zdravo spanje in obvladovanje stresa. »In to velja za vsa življenjska obdobja, od zgodnjega otroštva do pozne starosti.«

Miti o možganih so pogosto neresnični

O delovanju možganov kroži precej mitov – mnogi med njimi so po opažanju dr. Koritnika v nasprotju s sodobnimi dognanji nevroznanosti. Tako na primer ni res, da ljudje uporabljamo zgolj 10 odstotkov svojih možganov, kar se danes da natančno preveriti z raznimi tehnikami slikanja možganov. S pomočjo magnetne resonance glave je tako dr. Koritnik udeležencem že omenjenega posveta pokazal, da je večji del možganov dejaven že pri vdihu zraka, ki velja za enostavnejšo telesno dejavnost.

Tako tudi ne drži mit o bolj razviti levi ali desni polovici možganov, kar naj bi pojasnjevalo lastnosti ljudi, na primer izjemne ali pomanjkljive komunikacijske sposobnosti. »To je prevelika poenostavitev,« pravi dr. Koritnik. »Možgani ves čas delujejo kot celota. Obe polobli sta zelo povezani in v veliki meri sodelujeta med seboj.«

Med najbolj priljubljenimi urbanimi miti pa je zagotovo tisti o popolnoma različnih ženskih možganih v primerjavi z moškimi. »Moji možgani in možgani voditeljice današnjega dogodka so si zagotovo veliko bolj podobni kot moji možgani in denimo možgani kmeta iz Mongolije,« pravi dr. Koritnik. Laično sicer velja, da so moški v nekaterih stvareh, na primer pri vožnji avtomobila, pri prostorski orientaciji in podobno, boljši kot ženske, za druge stvari, ki na primer terjajo empatijo, pa naj bi bilo zaradi »drugačnih možganov« obratno. »V resnici pa ne gre za to, da bi eni ali drugi zaradi različnih možganov počeli stvari boljše ali slabše, lotevamo se jih različno, pri čemer forma možganov nima pomena.«

Miti o možganih pa niso produkt zadnjih desetletij, poznani so tudi iz zgodovine, pravi dr. Janek Musek. »Aristotel, za mnoge največji znani um v zgodovini človeštva, je imel možgane za nekakšen hladilnik in radiator telesa.« Frenologi pa so v 19. stoletju verjeli, dodaja dr. Koritnik, da je v možganih center denimo za religioznost in materinsko ljubezen. Bili so prepričani, da je od tega, kako razvite centre ima posameznik, odvisna tudi oblika njegove lobanje, dodaja.