Glavno vlogo v Hura, Nosferatu! prevzame namreč bolezen: sindrom, ki je zakrinkan v formo gledališke predstave. Vsebinsko povsem zanimivo serijo dramskih fragmentov bi tako lahko primarno opredelili kot »ABC dravetovega sindroma«: predstavi definicijo bolezni, simptome, ustrezne reakcije na epileptične napade ipd. Predstava izstopa prav v barvitih, slikovitih in nič stereotipno črno-belih, temveč prisrčno posrečenih nastopih spastične hčerkice Vide, ki jih Arna Hadžialjević razpira primerno dvoumno, s specifično poetično govorno izreko in z obilico življenjskega humorja; namesto napadov pa zapada v pretresljive, skoraj plesno zamaknjene etide.
Besedilo kompleksno prepleta dve paralelni zgodbi – pred Vidino smrtjo in po njej, osebe se podvajajo, vpisane ima še duhovite samonanašalne in avtoironične komentarje, ki jih imajo/mo kritiki načeloma radi: oče male Vide je namreč pisatelj, ki se »brez krivde kriv« shizofreno izgublja med realnim in fiktivnim svetom. Odgovora, kam to pelje in ali je kriv za umora, v zapletenih štrenah in v izmuzljivo skrivnostnih indicih besedila publika, kakopak, ne dobi. Fino nastavljeno, vendar pa besedilo vseskozi izdajalsko kaže prozno provenienco avtorja in to navkljub izdatnemu in prizadevnemu posegu ustvarjalcev, ki dramo smiselno strnejo v pregleden uprizoritveni material (dramaturginja uprizoritve je tudi dramatičarka Simona Hamer). Če vemo, da se Semeničeva pri lastni hoji po robovih dramske pisave najraje poigrava z didaskalijami, tudi tokrat ustvarja bolj pripovedni okvir dramskim situacijam kot pa fizično in gledališko razgibava besedilo, le da to besedilo z že tako bolj umetno kot verjetno postavljenim dramskim univerzumom tega ne zdrži najbolje. Iz doživeto ilustrirane klinične slike te zahrbtne bolezni vidno uhaja osebna investicija in dramsko netivo med različnimi pogledi na bolezen (med bratom, starši in taščo). Prostora za igranje med pripovedjo – s klinično belega roba v prizore vstopajo še Boštjan Narat (tudi glasbena spremljava), Damjana Černe, Blaž Valič in Maja Nemec – in dialoškimi konfontacijami ostaja tako neizkoriščenega še precej.
Rezultat je sicer povsem izčiščeno minimalistična, poetična, korektna in zgledna predstava z bolj nežnimi režijskimi, ali raje: primarno besedilnimi posegi, brez nasilnih fizičnih rezov in vpadov; tudi tema je gledališko večno hvaležna in v marsičem, zlasti pa v licemerskem klicu po »normalnosti«, neposredno nagovori in preizpraša publiko; ostaja pa ujeta v nekoliko gledališko umetno načelen, rahlo papirnat in neživljenjski način. Kljub očitnim skupnim vsebinskim točkam avtorja in režiserke je teh v konkretnem primeru morda celo preveč.