V čem je bil torej smisel srečanja, o katerem se Kremelj in Bela hiša nista mogla dogovoriti niti, zakaj sta ga organizirala, končala pa tako, da sta imela oba prav? Le da ni bil govor pretežno o Ukrajini, kot je objavljala ameriška stran, oziroma Siriji po ruskih napovedih, ampak sta predsednika obema kriznima vprašanjema namenila po tri četrt ure, da bi si zasebno povedala tisto, kar sta si že pred tem javno v nastopih pred generalno skupščino Združenih narodov. Da sta namreč oba z vsem srcem zavezana mednarodnemu pravu, le da Putin v Siriji, Obama pa v Ukrajini, zato je ruska pomoč junija lani izvoljenemu Asadu enako samoumevna kot ameriška mesec dni prej v podobnih razmerah državljanske vojne izvoljenemu Porošenku.

Odkrito, poslovno in konstruktivno sta se torej Putin in Obama pogovorila, da bosta mednarodno pravo enotno razumela takrat, ko se bosta na isti frekvenci znašla ameriški in ruski interes, najsi bo vzajemen, kakršnega trenutno ni videti, ali pa nujen, kot se kaže v primeru Islamske države. Ameriški načrti v zvezi z Rusijo že od Jelcinovih časov sem verjetno niso bili ravno takšni in tudi sedanji prebivalec Bele hiše jim je v minulih letih sledil s poskusi potiskanja Moskve na rob mednarodne politike. Očitno se je Rusija izkazala za trši oreh od pričakovanega po koncu hladne vojne in pomladi sovjetskih narodov in to je tudi vzrok za oceno, da jo Putin s ponedeljkovim vsebinsko praznim, diplomatsko pa povednim uradnim dvostranskim srečanjem z Obamo vrača v središče svetovnega dogajanja.

Zanimivo bo spremljati, ali ga je tako doumela tudi evropska politika, ki je slepo sledila washingtonskim napotkom o diplomatski izolaciji Rusije in sankcijah, ki so za ZDA pri predlanski trgovinski menjavi v višini le 39 milijard dolarjev (v EU je znašala prek 410 milijard) ostale povsem neboleče. Streznjena z begunsko krizo bi morala Evropska unija končno doumeti, da brez lastne zunanje politike in predvsem jasnega lastnega interesa v njej postaja vse večji privesek ameriške, s katero ima vse manj skupnega. ZDA pač niso krhka skupnost zgodovinsko obremenjenih raznolikih narodov, ki za vezivno tkivo potrebuje trdna načela, ampak silak, ki jih lahko mirno pohodi tudi na račun naivnih prijateljev, z lažmi zapeljanih v sam začetek sedanjih težav z begunci in z Rusijo.