To, da skrbiš zgolj ali predvsem za samega sebe, je politična filozofija. To, da sovražiš tujce, pa je človeško, »allzu menschlich«. S tem je treba živeti. Ljudje so se vedno bolj ali manj sovražili in zmeraj nekako shajali drug z drugim. Sovraštvo samo je redko vodilo v vojne. Ksenofobija postane politični problem, ko se prelije v nasilje, ko človeka, ki ga sovražiš, ker ga imaš za tujca, napadeš, maltretiraš in tudi ubiješ, četudi ti ni naredil ničesar žalega. To se zgodi, ko se razrahlja ali razpade politični red, ki je nujno tudi pravni, zakonski red. Razlog za obstoj političnega reda je namreč prav to, da omogoča in zagotavlja, da ljudje živijo skupaj, ne da bi se mrcvarili in pobijali. Politični red je, po klasični predstavi, nasprotje vojne vseh proti vsem. Če se taka vojna nekoliko kolektivizira in se grupacije, ki se imajo za domače, bojujejo proti tujim, imamo še vedno vojno vseh proti vsem. Ksenofobija torej postane politični problem, ko imamo opraviti z najresnejšim političnim problemom: z izginevanjem politike in razpadanjem političnega reda.
O nasilju, ki je etnično ali rasno utemeljeno, se še vedno najpogosteje govori v zvezi z 2. svetovno vojno in zlasti pobijanjem Judov. Novo spodbudo tej razpravi je dala pred kratkim objavljena knjiga zgodovinarja Timothyja Snyderja Black Earth. Snyder je zemljevid tistega nasilja razširil proti vzhodu do Rusije, med žrtve poleg Judov postavil Slovane in Balte ter med storilce poleg nacistične vojske prištel sovjetske oblasti in tako ali drugače organizirane Poljake, Latvijce, Ukrajince... Ključnega pomena je, da je Snyder opozoril in pokazal, da je do najhujšega nasilja – takega, ki ga kategoriziramo kot »končno rešitev« ali medetnično klanje (danes bi lahko rekli etnično čiščenje ali genocid) – prišlo po uničenju držav. Nacisti so najprej uničili krajevne državne institucije, potem pa potencirali in aktivirali ali obstoječe ali skonstruirane identitetne razlike. Tam, kjer je nemška oblast pustila državne institucije bolj ali manj na mestu – denimo na Danskem ali v zahodni Evropi – je po statističnih izračunih preživel eden od dveh Judov. Na vzhodu, kjer so razdejali države, je preživel eden od dvajsetih. Na evropskem vzhodu so nacisti reproducirali ameriški Divji zahod. Ameriško kolonizacijo in genocid so imeli za uspešen model, pri katerem so se navdihovali.
Običajna razlaga zlasti na anglosaškem zahodu je, da so krščanski Poljaki, različni Balti in Ukrajinci morili Jude zaradi prastarega sovraštva med etničnimi skupinami, zaradi predmoderne primitivnosti večinoma kmečkega prebivalstva. Podobne razlage so zlasti Angleži in Američani aktivirali med vojnami, ki so spremljale razbitje Jugoslavije. Zdaj jih uporabljajo v Ukrajini. Prej so jih v Iraku. In tako naprej, brez konca. Pri tem ne gre le za to, da razlagalci pri tem uživajo v lastni superiornosti. Bolj gre za to, da depolitizirajo množične zločine. Razumevanje dogajanja preprečujejo s tem, da izbrišejo politične pogoje za izbruh nasilja, ki so jih večinoma sami ustvarili. Fiksiranje na sovraštvo – starodavno, samoniklo, prenašano v genih iz generacije v generacijo – je kultiviranje slepote za politiko, ki producira sovraštvo. In če je tisto sovraštvo v resnici obstajalo, gre za zaslepljevanje pogleda na politiko, ki je omogočila ali spodbujala njegovo aktivizacijo v zločinska dejanja. Ampak vse te primere se disproporcionalno napihuje. Največ ljudi v zadnjega pol stoletja je bilo ubitih v vojnah, ki niso izbruhnile iz sovraštva. Droni so krona ubijanja brez sovraštva.
Kratek nauk, ki ga lahko potegnemo iz tega ob tako imenovani begunski krizi, je, da je osredotočanje na sovraštvo zavajajoče in da je treba razumeti politiko, ki je krizo ustvarila, ter politiko njenega reševanja. Danes dodatno zapleta stvari nesrečno dejstvo, da politični prostor zavzema nepolitika. Zaposlenost s ksenofobijo je levičarska nepolitika, izraz depolitizacije in depolitizacijska praksa levice. Zavarovanje meje pred begunci je desničarska depolitizacija. Prav je, da hočejo zavarovati meje, ker brez meje ni države in brez države ni političnega reda – vendar bi bilo treba meje zavarovati pred bruseljskimi kvazipolitiki, kozmopolitskimi korporacijskimi plenilci in domačo kolonialno administracijo. Bruselj širi depolitizacijo tistega tipa, proti kateremu so se odzvali nacisti na začetku 30. let prejšnjega stoletja kot politična sila. Kot nepolitični – »tehnokratski« – motor konsekventne vseobsegajoče liberalizacije Bruselj in močnejše sile nad njim ali za evrokratsko fasado proizvajajo razpad političnega reda, katerega moment je begunska kriza.
