Na Jesenicah imajo svoje postindustrijsko zabavišče. Stara Sava se mu reče, gre pa za veliko nekdanjo železarsko halo, ki je s strani odprta, tako je ob kanček nižjih temperaturah verjetno manj uporabna, medtem ko je glede zmogljivosti zrela najmanj za Harisa Đinovića. No, za več kot 200 ljudi, na kolikor se jih je dalo naleteti minuli petek (prostora je bilo za približno desetkrat toliko življa), reči, da je to malo, je verjetno podobno kot trditi, da je 45.000 evrov, za kolikor se je prav tako minuli teden prodala blagovna znamka Rog, majhen denar. Že res, da je tolikšna cena boljšega avtomobila, a junakov, ki bi toliko denarja ta hip v tej deželi imeli, očitno ni na pretek. Podobno velja za več kot 200 ljudi, ki na Jesenicah pridejo na koncert domačega izvajalca avtorske popularne glasbe oziroma rapa. Ne glede na to, da ima Trnovčan zunaj novo ploščo, ki je naletela na obče odobravanje, gre za slej ko prej spodobno število. Sicer pa lahko na Jesenicah poskusite sami. »Trdo se tamkaj prebija,« bi dejali stari mački.
Drugi Festeelval na Jesenicah
Ljubljanski raper je nastopil v okviru Festeelvala, ki je bil letos na Jesenicah drugič in s katerim Jesenice po dolgem času širše opozarjajo nase še s čim drugim kot z jeklarno in propadlim hokejem. Gre za prireditev, tako se zdi, s specifičnim jeseniškim smislom za odmerjeno pokritje vsega. Medtem ko so v soboto gostili glasbene zasedbe Fourstone, Skeebeep, Le Serpentine in Elvis Jackson, je bil v nedeljo na sporedu družinski program, ki so ga sestavljali tržnica piva in društev, Andrej Šifrer, literarni večer, improliga, »drive in« kino in ne nazadnje gorski tek na 1221 metrov visoki Lenčkov Špik, kjer so tekači na petkilometrski progi morali premagati 580 metrov višinske razlike, kar najboljšim menda uspe v približno 34 minutah.
A nazaj na petek. Če bi bili na Jesenicah že opoldne, bi si lahko privoščili vodeni ogled železarne, kasneje pa tudi obisk tržnice znanja, vendar smo se v zgornjegorenjsko prestolnico vendarle pripeljali šele okoli devete ure zvečer. Ko so bili na odru La Bagra. Jeseniška raperska združba s točno toliko člani, kolikor črk premore njihovo ime. Iz česar so izvedli finto, da ima vsak na hrbtu napisano svojo črko, in ko hrbte pokažejo občinstvu, mi vidimo napis »La Bagra«. »Morm, da se pazm,« se glasi eden njihovih refrenov, katerega lirika hote ali nehote spomni na njihove starejše zgornjesavske kolege, zasedbo Kocka in njen refren: »Od zore do mraka naša je ekipa jaka.«
Takoj po vstopu v tovarniško halo brez oken je pozornost zbudila stara težkoindustrijska opozorilna tabla z napisom »Strogo prepovedano zadrževati se pod dvigalom«, ki visi pod stropom nad odrom, na katerem se je kot posebna gostja zasedbi za nekaj komadov pridružila vokalna solistka Sabina in med drugim zapela pesem o tem, kako posije sonce. A je temu sledil nov podžig atmosfere: »Zdej pa mal bol trdo, Jesenice, rodno mestoooo!« Odločni in visokoenergetski. Nemara se bodo fantje tega koncerta čez 10 ali 15 let spomnili kot superlativnega doživetja.
Suveren nastop na tujem terenu
Glavni nastopajoči je večer odprl s preverjenim adutom: »To je šnopc, madrfakr, to je šnopc.« Potem pa je začel nizati napeve z nove plošče. Pridte na party, one zadeve, ko v kleti v Velenju človeka preuredijo v robota, nismo slišali. Prav tako ne veseloigrice, ko mu vikend mir v soseščini prekine Frost s svojim avizom, pomladansko žvrgolenje ptic pa potem prekine zvok brzostrelke, s katero se razjarjenec loti prodajalcev hrane. Po starem/novem konceptu, torej brez živega benda oziroma zgolj ob podpori Simona Stojka Falka, ki je upravljal podlage, je nadaljevanje programa zastavil s kombinacijo starih in novih komadov. Ne najlažji, a suveren nastop na tujem terenu, bi lahko dejali. Prvemu grlu rapa v deželi se poznata kilometrina in pridobljena profesionalnost, nekaj staroboksarskega premore v svoji drži. Nemara je Klemena mogoče videti tudi bolj poplesavati od tega, kolikor je iz svojega pregovorno bogatega nabora plesnih gibov pokazal v petek. Nekje v sredini nastopa je prebil. Pridobil ljudi. »Dej, Gorenci, ne šparat na seb,« je bil po stari navadi frivolen do navijaških standardov, na nekem mestu pa je prijavil tudi: »Jesenice majo dobre prasice!« Nobene zamere. Njemu je to dovoljeno. »Perfekten je. Nisem vedela, da je tak. Na koncert sem prišla zaradi sina. On ga obožuje.« Kje pa je sin? »Doma. Rekel je, naj grem jaz na koncert in poskusim dobiti fotografijo s Klemenom,« je bila nad Trnovčanom navdušena gospa Cecilija. Kanček starejša državljanka drugih glasbenožanrskih afinitet in tip gospe, o kakršnem so AC/DC nemara spesnili Whole Lotta Rosie. Tiste vrste odprtega značaja gospa, ki se ji stežka zameriš, a ko se ji, se ji zameriš nepovratno. Klemen se ji ni. Nasprotno. »Fejst fant,« je rekla.
Pivo, jack, žar in majica za Cecilijinega sina
Sicer pa to ni bil večer, v katerem bi si gostinci na dveh stojnicah, ki sta stali na prizorišču, meli roke zaradi bajnih zaslužkov. Kakšno pivo v roki sem ter tja, brez prizorov intenzivnejšega nalivanja ali celo izgredov. Tudi vonja drugih substanc v ozračju ni bilo zaznati. Na alkoholni stojnici so med drugim oglaševali »winter jack«, kar je že pomešan jack daniel's z jabolčnim sokom (napitek s potencialom glavobola, op. p.), medtem ko se je na drugi stojnici stalno kadilo z žara. Dvojec, ki je deloval kot zasedba oče in sin, ni nehal peči, čeravno gneče okoli žara ni bilo. Na vprašanje, koliko porcij sta prodala, sta tam nekje na sredini Klemenovega nastopa precej kislo odgovorila, da zgolj dve.
Podoben promet so v času koncerta zabeležili na stojnici s Klemenovimi ploščami in spominki. Morda je bil po koncertu promet kaj večji, a medtem ko je bil Klemen še na odru, so prodali tri zgoščenke in eno majico. Slednjo kakopak gospodični Ceciliji. Za sina. Ki je brez nadaljnjega prvo odkritje petka. Kljub odsotnosti ali ravno zavoljo nje. Tega, da je nekdo na koncert svojega ljubega pop izvajalca poslal mamo (z nekaj nalogami), pa še ne. Ali pač?
