Jim kdo verjame, da čez mesec komajda preživijo z nekaj sto evri pokojnine, bivajo pa v nikogaršnjih podrtijah? Je mogoče, da so podobno kot posli druga za drugo propadale tudi njihove zakonske zveze, partnerji pa so jim »sporazumno« pobrali nepremičnine in vso drugo vidno premoženje? In še, so njihova podjetja, na katerih je obtičalo milijonsko premoženje, resnično prešla v roke razcapanih brezdomcev, polpismenih vzhodnjakov in neznancev iz davčnih oaz?

Za Slovence, zlasti premožnejše, je največja svetinja nepremičnina. Ob najmanjšem znaku nevarnosti jo bodo poskušali zaščititi. Da gre tudi pri prej opisanih manevrih za umikanje premoženja pred upniki, priča aktualna zgodba o zemljiškem dolgu, ki smo jo razkrivali v Dnevniku. Brez slabe vesti so ga uporabili številni menedžerji, ki jim je grozila odškodninska tožba ali osebni stečaj. Na videz neškodljivo orodje zavarovanja dolgov, podobno hipoteki, so izkoriščali za poceni zaščito nepremičnin. Nedvomno na predlog odvetnikov. V zakonu so bile namreč luknje, ki so onemogočale izpodbijanje lažnih zemljiških dolgov, tako da so lastniki nepremičnin zemljiška pisma spravili na varno v sef in jih zakonito skrili pred upniki.

O tem, koga bi s tem oškodovali, ni treba izgubljati besed. Pri vrhu seznama upnikov najdemo podržavljene banke, ki so jim na lepe oči posojale milijone, ki so ponekod poniknili, in predvsem finančno upravo. Eden glavnih razlogov za težave tistih, ki so nekoč veljali za gospodarsko elito države, so prav neporavnane davčne obveznosti do države.

Kljub temu so se predstavniki oblasti zganili, ko je bilo skoraj prepozno. Poplavo zemljiških dolgov, ki so jih začeli uporabljati tudi navadni državljani, so zaznali šele po nenehnih opozorilih medijev, ubrali pa najenostavnejšo pot – ukinili so zemljiški dolg. Na ministrstvu za pravosodje so nato mesece tuhtali, kako bi se lotili lažnih vpisov in razkrinkali goljufe. A vmes so grešniki že hiteli z brisanjem zemljiških dolgov in raje ubrali tradicionalno, uveljavljeno pot za zaščito premoženja, prepis lastništva nepremičnin na družinskega člana.

Pri tem jim je zopet šla na roko luknjičava zakonodaja. Četudi bi upnikom uspelo in bi jih spravili v osebni stečaj, prenesenega premoženja po zakoniti poti verjetno ne bi mogli več vrniti v stečajne mase. Čeprav se je rok za izpodbijanje brezplačnih prenosov ravno zaradi navedenih zlorab podaljšal z enega na tri leta, jih je večina premoženje podarila že pred tem. Kljub nešteto primerom možnih zlorab do danes od politike ni bilo zaznati nekega večjega interesa, da bi preprečili zlorabe.

Že kmalu se bomo znašli v položaju, ko Ivanu Zidarju, Zdenku Pavčku, Boštjanu Nagodetu, Roku Furlanu in drugim vidnim posameznikom ne bo težko dokazati, da so brez premoženja. Njihovim upnikom bodo ostali le dolgi nosovi, državljanom pa varčevalni ukrepi. Sami se bodo še naprej vozili naokoli v dragih avtomobilih, njihove soproge pa si bodo na slovenski Obali ogledovale milijon evrov in več vredne hiše, v katerih bi skupaj preživljali preostala zlata leta. Vsem v posmeh.