Dopinški primer gorske kolesarke Blaže Klemenčič, ki jo sumijo jemanja prepovedanega eritropoetina, odpira pomembna vprašanja tudi v povezavi z učinkovitostjo in načinom delovanja Slovenske antidopinške organizacije (SLOADO).
Svetovna protidopinška organizacija (WADA) je v začetku tega meseca z novo metodo odkrivanja pod drobnogled vzela vzorec Klemenčičeve iz leta 2012. Mednarodna kolesarska zveza (UCI) je nekdanjo olimpijko, nosilko kolajn na evropskem prvenstvu in večkratno slovensko državno prvakinjo nemudoma izločila iz vseh tekmovanj. Blaža Klemenčič odtlej ni več članica ekipe Habitat Mountainbiketeam. Njen trener in soprog Robert Pintarič je prav tako ostal brez klubskega statusa, obenem je odstopil kot selektor slovenskih gorskih kolesarjev. Klemenčičeva je za tuje medije zanikala vpletenost v dopinški škandal, vendar praksa kaže, da so testi na eritropoetin zelo zanesljivi. Nenavadno je, da se je njen primer znašel na obrobju zanimanja slovenske javnosti.
Pod drobnogledom le štiri panoge
Blaža Klemenčič ni edina slovenska športnica, ki se je v zadnjem obdobju ujela v protidopinško zanko. Odmevna sta bila vsaj še primera kolesarjev Kristjana Kumarja in Roberta Vrečerja. Kumarja so pri osemnajstih letih na mednarodni dirki v Nemčiji zasačili s povečano količino eritrocitov v krvi, Vrečerju so na Poljskem v urinu našli sledi klomifena. Ob tem je treba poudariti, da so vse tri omenjene športnike odkrili po zaslugi mednarodnega sistema boja proti dopingu, s katerim Slovenija razen dokončanja procesa ni imela nič. Na mestu je torej pomislek, zakaj Slovenska antidopinška organizacija pri domačih športnikih v zadnjih letih ni ugotovila niti enega pozitivnega vzorca. Gre v delovanju SLOADO v povezavi s preprečevanjem uporabe in zlorabe prepovedanih snovi morda za pomanjkanje učinkovitosti?
Njen prvi mož Jani Dvoršak pravi, da lahko odgovor med drugim najdemo v razmeroma nizkem številu opravljenih testov na državnih tekmovanjih najvišje ravni. Kot piše v letnih poročilih, je organizacija v lanskem letu neposredno na tekmovališčih izvedla 176 testiranj v zgolj štirih panogah – nogometu, košarki, kolesarstvu in atletiki. Sistemsko pripravljen program testiranj temelji na sodelovanju SLOADO z nacionalnimi zvezami, ki s finančnimi sredstvi omogočajo izvedbo testiranj. Brez njihove denarne podpore bi bil nadzor še bolj osiromašen. »Ker smo finančno omejeni, nimamo dovolj sredstev, da bi se razširili v več športov. Naša prioriteta je, da bi program po panogah do prihodnjega leta vsaj podvojili. Treba je tudi vedeti, da so manjše panožne zveze finančno podhranjene, zato niso v stanju sodelovati. Lani so interes izkazale vse štiri sodelujoče zveze, ki v programu pokrijejo polovico stroškov,« je pojasnil Dvoršak.
Dejavnik presenečenja – največ grešnikov odkrijejo z nenapovedanim nadzorom
Slovenski športniki lahko z veliko verjetnostjo ugotovijo, na katerih tekmovanjih bodo deležni dopinškega nadzora. Nogometaše denimo testirajo v slovenskem državnem in pokalnem tekmovanju, košarkarje pa šele v zaključni fazi domačega prvenstva, potem ko se v tekmo za naslov slovenskega prvaka priključijo udeleženci iz mednarodne lige ABA. SLOADO v kolesarstvu pokrije vsa domača tekmovanja ne glede na disciplino, v atletiki pa državna in pokalna prvenstva za člane in mladince. Ni nepomembno, da v protidopinškem boju največ grešnikov odkrijejo s programom tarčnega testiranja, ko je v ospredju tako imenovani dejavnik presenečenja. V Sloveniji je število nenapovedanih nadzorov drastično padlo v letu 2014. Če so jih v letu 2012 opravili 70, leta 2013 že 85, jih je bilo lani zgolj skromnih 25. SLOADO je kot razlog navedel, da so aprila 2014 prioritete usmerili v prevod svetovnega antidopinškega kodeksa z mednarodnimi standardi in pripravo novih nacionalnih pravil. V praksi to pomeni, da so prednost namenili znanju in obveščenosti pred sistemom nenapovedanega nadzora, ki tudi po vzoru iz tujine »krepi zaupanje športnikov, športne in splošne javnosti v čist šport«, kot so zapisali.
Nenapovedani nadzor je SLOADO v letih 2012 in 2013 na svoje stroške izvajal v osemnajstih panogah, lani pa le še v osmih. Antidopinška organizacija nima pristojnosti, da bi pod drobnogled nenapovedano vzela vsakega športnika, ampak le člane Nacionalne skupine za testiranja, ki so jo ustanovili oktobra 2011. Kot so zapisali v SLOADO, je število športnikov v skupini močno odvisno od olimpijskega ciklusa, giblje pa se med 40 in 100 tekmovalci. Zakaj jih je bilo potemtakem lani samo 25? »Po končanih olimpijskih igrah v Sočiju smo tudi zaradi finančnih omejitev strateško zmanjšali število športnikov in jih združili na podlagi njihove perspektivnosti. Resda je športnikov v skupini zdaj manj, a so večkrat testirani. Skušamo uvesti nadzor vsaj trikrat do petkrat na leto. Zagotovo želimo vsem nadarjenim mladim športnikom zagotoviti čiste pogoje za šport,« je dejal Dvoršak.
Najbolj izpostavljeni kolesarji in atleti
SLOADO, ki je bil v sedanji organiziranosti ustanovljen septembra 2013, največ testiranj v Sloveniji opravi na mednarodnih tekmovanjih. Plačniki testiranj so izključno prireditelji tekmovanj in mednarodne zveze. V letih 2012 in 2014 so izvedli po 134 testiranj, v letu 2013 pa na 22 tekmovanjih 173. Povečanje v tem letu gre predvsem na račun izvedbe košarkarskega evropskega prvenstva v Sloveniji. Če upoštevamo vse kriterije (napovedani in nenapovedani domači nadzor, dopinški testi na mednarodni ravni), lahko ugotovimo, da so nadzoru najbolj izpostavljeni športniki v kolesarstvu in atletiki. To pomeni, da se primer Klemenčič v nogometu kot najbolj globalni športni panogi ne more zgoditi, saj tarčnega testiranja ne izvajajo. Podobno je tudi v drugih moštvenih športih.
Odhodki in prihodki SLOADO so v zadnjih dveh letih ocenjeni na približno četrt milijona evrov. Za delovanje in materialne stroške je organizacija lani porabila skoraj 80.000 evrov, za nadzor dopinga pa nekaj več kot 60.000 evrov. Za testiranja v akreditiranih laboratorijih so lani porabili 47.000 evrov, leto prej pa zaradi večjega števila testov 10.000 evrov več. Jani Dvoršak pravi, da bi z višjim proračunom lahko sodelovali na državnih tekmovanjih v najrazličnejših športnih panogah, kar je tudi eden od ciljev organizacije. »Doping v Sloveniji je enako problematičen kot v tujini. Naša država nima nobenih argumentov, da bi ocenila, da pri nas ni nevarnosti za doping. Obstaja tudi posredna nevarnost, kot je nenamerni doping, zato je treba mlade športnike temu primerno osveščati. Zadnji primer Blaže Klemenčič pravi, da smo za doping dojemljivi povsem enako kot v tujini,« je strnil Dvoršak.