Seveda, vendar ga ne razumem kot cerkveni nastop. Šlo je za orgelski komad. Rad imam orgle v cerkvah zaradi njihove spiritualnosti. Atmosfera je bila posebna, prižgal sem svečo svoji teti Mariji, s katero sem, kljub temu da sem Jud, v posebnem odnosu, saj sem rojen 15. avgusta. Vendar to ni bil niti komad za orgle, saj so po mojem orgle eden največjih sintetizatorjev na svetu. Šlo je torej za komad za sintetizator, ki sem ga slučajno igral na orglah, ki so bile po naključju v cerkvi.
Kakšen je vaš pristop do glasbenih inštrumentov, do orgel, klavirja, zvonov, kozarcev ali glasu, ki jih uporabljate?Kot deček sem pel v judovski sinagogi, kar me je od začetka oddaljevalo od zahodne tradicije. Vendar je današnja liturgična judovska glasba povezana z zahodno. Najimenitnejša newyorška kantorja sta pela tudi v Metropolitanski operi. Kot fant z ulice iz Brooklyna sem dobil štipendijo za srednjo šolo na zgornjem Manhattnu, ki jo je za otroke migrantov ustanovil župan La Guardia. Ni bila šola za otroke iz migrantskih evropskih buržujskih družin, ki si želijo uspeti v svetu umetnosti kot danes. Ta javna šola je bila za ljudi, podobne tistim, ki bežijo iz Sirije. Zame je predstavljala drug svet. Kot dijak sem jo sovražil. Vendar sem se znašel v okolju, ki je ponujalo številne priložnosti na področju kulture. Pridobil sem dobro izobrazbo.
Ali ste takrat že igrali klavir?Ne. Klavirja nisem nikoli zares študiral, imeli pa smo ga doma. Prvo pravo glasbilo je bil glas, zatem pa cerkveni zvonovi (carillon). V knjižnici sem poslušal plošče avantgardne glasbe, od Stockhausna do Xenakisa, v klubu založbe RCA sem poslušal Stravinskega in Beethovna. Fant iz Brooklyna je nenadoma vstopil v drug svet, očetje njegovih sošolcev pa so bili Pulitzerjevi nagrajenci. Raje sem imel čudne zvoke in elektronsko glasbo. Med srednjo šolo sem dobil službo igralca na zvonovje v episkopalni cerkvi sv. Tomaža. Starega zvonarja niso motile moje avantgardne aspiracije. Vsak popoldan sem moral odigrati predpisane himne, potem pa sem začel igrati svoje norosti kot nekakšen Quasimodo. Zaslužil sem 95 dolarjev na mesec, toda dobil sem tudi letno vstopnico za tedaj skromnejši in krasen Muzej sodobne umetnosti (MoMa), kar mi je omogočilo vstop v svet sodobne umetnosti, stike z umetniki, ki so prihajali poslušati moje blazno zvonjenje. Po sedmih letih zvonjenja sem šel študirat na slavno kalifornijsko CalArts. Že pri zvonjenju nisem uporabljal notacije.
Ste bili proti njej?Ne da sem bil proti. Reči, ki sem jih slišal v zvoku, nisem mogel prevesti v notni zapis. Partiture Beria, Xenakisa in tudi Cagea so se mi zdele pretežavne. Spraševal sem se, ali ne obstaja lažji način za ponazoritev, kot v indijski glasbi, kjer poznajo poenostavljene zapise, ki jih ni treba pisati mesece. Tudi z lepimi grafičnimi zapisi sem imel težave, čeprav so moje prijateljice nekaj mojih komadov pretvorile vanje. Nisi slišal tega, kar si videl. Sčasoma sem v nizu del, ki sem jih imenoval Books of Continuity, uporabljal barvila. Podobno kot na včerajšnjem koncertu so se na njihovih straneh barve prelivale in zlivale druga v drugo. To je zame najboljši približek glasbenemu komadu: dejanska barva, dejanski zvok. To sem počel od začetkov. V MoMi so bila razstavljena dela Rothka in drugih, njihova platna sem želel preliti v zvočno formo, podobno zvočni slikariji. In to nima nič opraviti z matematičnimi izračuni.
Se pravi, da vam je bližje tonski posnetek?Omogočil je prevod in prenos vseh del. Po njegovi zaslugi sem se seznanil z etnografskimi tonskimi zapisi, s sufiji, mistiki. Čedalje bolj so me zanimali nezahodnjaški načini izražanja, v oblačenju, molitvah, alternativna verstva sveta. Bil sem dete šestdesetih let, okrog nas so bili hipiji, guruji, droge, širjenja zavesti.
Temu vprašanju se radi ognemo, pa vendarle, je bilo veliko omamljanja na sceni?Manj v glasbi, kjer potrebuješ določen nadzor nad dogajanjem. Čeprav sem znan kot eden največjih pijancev v glasbenem svetu, sem tudi pri opijanju razvil določen obred. Tako kot na ljubljanskem koncertu: viski popoldan, potem pa za drugačen telesni učinek konjak. Te kombinacije se držim 45 let.
Ali med vašimi glasbenimi sopotniki, tako imenovanimi minimalisti, od Phillipa Glassa, Terryja Rileyja, Steva Reicha do La Monte Younga, sploh lahko poiščemo najmanjši skupni imenovalec?Ja, vpliv glasbe iz Indije: dromljanje, tanbura, raga in tala. Z Youngom sva več izhajala iz dronenja, on je vse poenostavil, sam pa sem postal nekakšen Paganini tanbure. Pri Reichu in Glassu se pozna vpliv vzorcev tale. Z Reichom sva se potopila še v glasbo orkestrov gamelanov z Jave in Balija, meni so bližje javanski, ker so, podobno kot moja glasba, manj ritmični, bolj tekoči.
Ali se je kaj spremenilo v vaši glasbi od leta 1974, ko ste na plano prišli s svojo »strumming music«?Tedaj sem se zares poglabljal v parcialne tone kot take. Oblikoval sem mavrice, saj so alikvoti podobni barvnemu spektru. Toda med koncertom in po poslušanju posnetka sem zaznal, da bolj poudarjam občutek za organum, kot v srednjeveškem petju, čudne prehode iz enega intervala v drugega, drugačne od utečenih harmonij. Videti je kot napredek. Ni nujno, da je boljše, morda so nekaterim ljubše starejše, lažje različice. Orgle v šentjakobski cerkvi sem prvič preizkusil dopoldan, potem sem odigral v realnem času, tako kot vedno, brez pretirane vadbe.
