Ne naključno. Ve se, kaj je kolo pri Nizozemcih. Sledita Francija in Avstralija. Italija je kot nepisana velesila peta za domačini ZDA. Izmed manjših reprezentanc je junak Peter Sagan popeljal Slovaško na deseto mesto. Belgijci so bili le na osemnajstem mestu, kar je zagotovo zanje nacionalna katastrofa. Naši sosednje Avstrijci so na lestvici 27. Slovenija? Ni je na lestvici uvrščenih 32 držav. Nobenega presežka. Nobene točke. Na kolesarskem zemljevidu nismo opazni. Vprašanje je, ali so vodilni na kolesarski zvezi za nacionalno tekmovanje sploh vedeli v pripravah na prvenstvo. In vprašanje je, kaj bi lahko sploh naredili drugače. Ni daleč ironična ugotovitev, da je Sloveniji še največ prinesel Peter Sagan. Zaradi mavrične majice kolesarja iz Žiline bodo nepoučeni o zemljepisnih pestrostih Evrope njegovo Slovaško zagotovo zamenjevali s Slovenijo. Še Slovenci bi bili zaradi Petra radi Slovaki. To je nemara še največji kapital, ki ga je Slovenija potegnila z 82. prvenstva v Richmondu.

Drugo so bolj resne ugotovitve. Slovenska reprezentanca s petnajstimi posamezniki se je lovu na visoko uvrstitev v vožnji na čas, disciplini delovnega tedna, odpovedala že pred začetkom. V tej disciplini ure kolesarske resnice ni bilo na startu nobenega predstavnika. Niti simboličnega starta. Varčevanje. Kruto spoznanje, da v uri resnice ne zmoremo. Potem je na cestni dirki sledil trenutek realnosti in niz smole, ki je sedla v zadnjih dneh na en kup v ključnih trenutkih. Kam pelje cesta? O smoli Grega Boleta s širšega zornega kota ne gre izgubljati besed. S tem je izpuhtelo tudi hrepenenje, ki ga je selektor tako velikokrat omenjal. In tega hrepenenja pravim športnikom nihče ne more vzeti. Ekipa je homogena in ima lepo perspektivo na prihodnjem prvenstvu v Katarju, ko bo znova lahko hrepenela.

Pri mladincih je selektor Andrej Cimprič napovedoval boj za kolajne. Njegov up Jaka Primožič je končal 21. Novi svetovni prvak Avstrijec Felix Gall je bil v mavrično majico oblečen tudi po zaslugi Jureta Pavliča, nekdanjega slovenskega profesionalnega kolesarja, ki je oral ledino zdajšnji generaciji profesionalcev. In da pošten odnos do športa vedno zmaga, je dokazal tudi Gorazd Penko. Osmo mesto ženske ekipe BTC City Ljubljana na ekipni tekmi svetovnega prvenstva je tisto, s katerim se slovensko cestno kolesarstvo lahko vendarle na ves glas pohvali v Richmondu. Še nedolgo nazaj so Penkovo idejo, pogum in zanos v kolesarskih krogih gospodov imeli za malce »brezvezno« in obrobno. V Virginiji je rešil čast in vsi se mu lahko priklonijo. Ima vizijo.