Intervju z legendarnim teniškim trenerjem Nikolo Pilićem: Kot svetovni prvak ne moreš biti nacionalist

Takrat je padal dež. Imel sem veliko smolo. Ilia Nastaseja sem maloprej premagal v petih nizih na turnirju v Münchnu, toda na tako razmočenem in počasnem igrišču na Rolandu Garrosu nisem imel možnosti. On je v Parizu tudi živel. Z mojim nekdanjim partnerjem Pierrom Barthesom, s katerim sem osvojil US Open, je vsak dan hodil na trening, jaz pa sem čakal v hotelu. Finale sva igrala šele v torek ob štirih popoldan, saj je pred tem tri dni padal dež. Toda dejstvo je, da bi lahko izgubil tudi v suhem vremenu. V tem ne iščem izgovorov.

Konkurenca je bila manjša, enako zaslužki. Ko sem kot finalist Rolanda Garrosa poplačal vse stroške bivanja v Parizu, mi je ostalo v žepu 500 dolarjev. Za igranje v Wimbledonu smo prejeli po 50 funtov, kar ni bilo dovolj niti za hotel. Danes finalist prejme 1,1 milijona evrov nagrade. Toda tudi takrat so obstajali vrhunski igralci, ki bi bili zdaj prav tako med najboljšimi desetimi na svetu.

Niti nisem hotel biti, a za mano se je dvigovalo veliko prahu. Bil sem eden od igralcev, ki so ustanovili ATP. Ustvarila se je tudi skupina Handsome Eight, ki je prebila led in omogočila boljše razmere za prihodnje rodove. Ko smo ustanovili ATP, smo postali premočni, zato nas niso mogli več prekladati kot krompir. Po bojkotu Wimbledona se je veliko spremenilo. Jasno je postalo, da brez produkta ne moreš imeti vrhunskega turnirja, produkt pa so vedno igralci.

Pričakoval sem spremembo, a ne tolikšno. Živimo v času, ko organizatorji turnirjev za grand slam zaslužijo več kot sto milijonov dolarjev, igralec pa za poraz v prvem krogu US Open zasluži 39.500 dolarjev. To je jasen dokaz o spremembah v tenisu.

Za menoj je stalo 81 igralcev, kar v sedanjosti ne bi bilo mogoče, saj vsak igralec gleda le nase. Takrat smo imeli skupni interes. Drugi so se zganili, ker so vedeli, da se mi godi krivica. To je bil zame velik kompliment. Tudi Stan Smith je stopil v moj bran, čeprav je branil naslov.

Nisem Nemec, imam pa določene osebnostne komponente, ki so podobne Nemcem. Nekoč so me klicali Prus z Balkana. Sem človek z delovnimi navadami in disciplino, ki išče upor. Brez tega ne moreš uspeti.

Tega ne dobiš, s tem se rodiš. Enako je veljalo za mojega očeta, ki je delal vse življenje. Toda ko ste enkrat v organizirani državi, ki spoštuje delo, je lažje. Ko sem prišel v Nemčijo, sprva nisem znal nemško. Pomagalo mi je, da sem bil uspešen.

Šlo je za drobiž, ki ga ni niti opazila. Kupil sem enajst let star lopar.

Ne, ni. Še dobro, saj bi bil oče zelo jezen. Ampak resnično je šlo za drobiž. Starši so imeli mesnico in so zbirali drobiž, ki sem ga občasno malo vzel. Toliko, da ni bilo opazno.

Ob koncu kariere so do mene prišli trije igralci, naj jih vodim. Bili so okoli 160. mesta na lestvici ATP. Po dvanajstih mesecih sodelovanja so prišli med najboljših petdeset. Nato me je poklical sekretar nemške zveze. V roke sem dobil mlado ekipo, ki je takoj dobila kraljevi pokal. Igralci me najprej niso imeli radi, saj sem imel trdo roko. Navajeni so bili drugačnega sistema, ki ni bil profesionalen. Stiskal sem jih, toda ko so videli, da imam prav, so me sprejeli.

Ne, samo takrat, ko jo potrebujem. Znam biti tudi mehak.

Moraš imeti nos, kdaj moraš biti do igralca prijazen in kdaj ga kaznovati. Odvisno tudi od njegovega karakterja. Veliko uspeha sem imel ravno zaradi mojih diplomatskih zmožnosti. Leta 1992 je moja dvojica osvojila olimpijsko zlato kolajno, čeprav Boris Becker in Michael Stich med seboj nista govorila.

Lagal sem vsak dan. Od jutra do večera. V eni in drugi sobi. Prepričal sem ju, da se spoštujeta, čeprav to ni bilo res. Šel sem do Beckerja in mu rekel: 'Poslušaj, v recepciji sem igral namizni nogomet s Stichom, ki pravi, da fenomenalno vračaš začetni udarec.' Boris je bil navdušen. Vajo sem nato ponovil v Stichovi sobi, njega sem o teh zgodbicah lažje prepričal.

Popolnoma. Toda poleg pozitivnih stvari je njemu uspeh prinesel tudi negativne posledice, kar se je poznalo pozneje v zasebnem življenju.

Z njimi sem bil od zajtrka od polnoči, kar so znali spoštovati. Če so imeli problem, so prišli do mene in jaz sem ta problem rešil.

Večina mojih igralcev se je dobro znašla tudi po koncu športne kariere. Skrbel sem predvsem za stvari, povezane s športom. V zasebnem življenju so odvisni od sebe. Lahko jim le svetujem.

Res je. Če pogledam samo nekdanje nogometaše Hajduka, ki so bili nekoč zvezdniki, a so danes v Splitu na precej nizki ravni. Življenje jim je izstavilo račun. Kar je prišlo na lahko, je tudi odšlo na lahko. Zdaj najboljši na svetu zaslužijo ogromno. Če nisi resnično nor, potem ti denar ostane tudi za stara leta.

V nogometu dobi precej denarja več tisoč igralcev, v tenisu pa jih dobro živi le približno sto.

Nič se ne bo spremenilo. To je svet kapitalizma, ki ga ne moremo ustaviti. Kljub temu naj igralec na stotem mestu raje molči, kot da se pritožuje. Za poraz v prvem krogu v New Yorku dobi 40.000 dolarjev, jaz pa sem igral šestdeset turnirjev na leto za 60.000 dolarjev. Do neke mere imajo kritiki prav, saj bi sistem lahko bil bolj human, toda moja generacija je bila še v bistveno slabšem položaju.

Ogromna.

Že petdeset let se prepiram z ljudmi, kaj natančno je talent. Vse skupaj! Karakter, morala, disciplina, mirnost, želja po uspehu, ki se ne sme meriti v kilogramih, ampak v tonah. Zraven pridejo potem še motorika, refleksi, koordinacija nog... Vse našteto je talent.

Pri meni se je naučil igranja tenisa, kar vedno izpostavi. Na drugi strani so tudi na Hrvaškem igralci, ki sem jih naučil tenisa, a tega niso nikoli priznali.

O imenih nočem govoriti.

Tega nihče ne more vedeti. Denimo Ivanišević trdi, da sem mu govoril, kako bo Đoković nekoč med najboljšimi petimi na svetu, toda jaz se teh besed ne spomnim. Če sem res to rekel, je bilo verjetno zaradi Novakove zavzetosti na treningih.

Veliko jih je. Kako reagira na napako, koliko je zvit, koliko ima šale v svojem tenisu, ali lahko vrne servis, ki gre dvesto kilometrov na uro... Enkrat v New Yorku je prišel do mene agent agencije GM. Bil sem ravno na kosilu, ko me je prosil, naj grem na igrišče 17 pogledat neko igralko. Videl sem dekle, ki je imelo štirinajst let in pol. Vse, kar je odigrala, je bilo perfektno. Ko je prišel agent spet do mene, sem mu takoj povedal: »Ne čakaj do jutri, ampak jo vzemi še danes.« To dekle je bilo Martina Hingis.

Odvisno od trenerja. V trenerski karieri sem naredil malo napak pri napovedih, saj sem v tenisu vse življenje. Imam nos za talente. V zadnjih 36 letih sem med najboljših sto na svetu popeljal 41 igralcev. V rani mladosti sicer ne moreš veliko napovedati, saj ne veš, kako se bo razvil karakter igralca. Problem je tudi, ker je v tenisu veliko površnih ljudi.

Postavljajo definicije, čeprav nič ne vedo. Za nekoga rečejo, da bo svetovni prvak, a se potem povsem izgubi. Od zadnjih dvajsetih mladinskih prvakov Wimbledona jih je deset izginilo s scene.

V množici igralcev. Nimajo kvalitete za članski tenis.

Takšen otrok bo pri šestnajstih morda nehal igrati, morda pa bo zelo dober. Nikoli ne veš.

Pri meni se to ne bi zgodilo. Takoj bi jih nekam poslal. S kreteni ne mislim sodelovati. Ne potrebujem njihovega denarja. Do mene so hodili bogati Rusi, a njihovih otrok nisem vzel, ker niso bili talentirani. Jasno je, da so trenerji v številnih teniških šolah v drugačnih situacijah in so odvisni od denarja teh staršev, toda starši se ne smejo vmešavati v delo trenerja. Starši so mehaniki, peki ali advokati, ne teniški trenerji. To so neumnosti, ki jih trenerji trpijo le zaradi denarja, a ne bi smeli.

No, za takšnega otroka sem skoraj prepričan, da bo pri 17 letih rekel: »Ajde, stari, dovolj je bilo.« Tudi v moji karieri sem doživel precej takšnih situacij. Takrat preprosto vstanem in grem. To je enako, kot bi jaz doktorju govoril, kako naj me zdravi. Nobeden ne postane vrhunski igralec, če se starši vmešavajo v delo trenerja in se derejo na igralca med tekmami. Ravno zaradi tega mnogi nehajo igrati, težave imajo potem tudi v zasebnem življenju.

Poklical me je Novak Đoković, ki je moj igralec. Morda ne veste, toda njegova mama je Hrvatica. Jaz sem profesionalni trener, politiki in nacionalisti pa naj gredo, kamor želijo. Mene ne zanima, kdo je Hrvat, Srb, Američan ali Rus. Moj posel je treniranje. Enako so me spraševali že konec 80. let, ko je moja Nemčija igrala z Jugoslavijo. Spraševali so me, za koga bom navijal. Normalno je bilo, da sem navijal za Nemčijo, če sem bil njen trener, pa četudi je za Jugoslavijo igral Ivanišević, ki je takrat živel v moji hiši v Münchnu.

O tej povezavi nisem razmišljal. Preprosto sem človek, ki se na nacionalnost ne oziram. Že boksar Mate Parlov je rekel, da kot svetovni prvak ne more biti nacionalist. Če je nekdo talentiran in rad igra tenis, mi je prav malo mar, od kod prihaja. Lahko je Hrvat, Slovenec ali Srb.