Samo en problem je. Da nad seboj itak nisi preveč navdušen, obenem pa tako imenovani »drugi« vedno bolj izostajajo. Vedno bolj jih primanjkuje. Med Slovenci nasploh, med športnimi navijači pa toliko bolj namreč obstaja nekaj, kar bi se dalo poimenovati »kult drugega«. Drugega, ki bo storil nekaj namesto tebe. Demonstriral, volil, se tepel, kidal sneg, vedno zadel koš, preigral obrambo, bil nadpovprečen. Da si ti lahko povprečen in na varnem. A ne gre. Naši športni predstavniki dejansko odrastejo med nami. Vplivamo na njih. Z vsakodnevnim vedenjem, s katerim v njih naselimo tudi naš oportunizem, negotovosti in vse druge ljube ter neljube značilnosti.

Naj zato omenim enega najbolj groznih prizorov letošnjega leta ter obenem primer prakse, ki bi se nemara morala spremeniti, če se hočemo nadejati kakršnega koli napredka. Beri tega, da bodo denimo naši košarkarji postali nezgrešljivi. Za prizor s primorske avtoceste v začetku poletja gre. Kar naenkrat se je tam nekje pri Kozini zgodila kolona desetih avtomobilov ali celo kakšnega več. Zakaj? Jah, spredaj je bilo policijsko vozilo. Merilec hitrosti je kazal 120 kilometrov na uro. Deset kilometrov na uro bi še lahko pospešili. Vprašam voznika, zakaj ne. »Hm, spil sem pivo,« reče. »Pa saj pivo ni dovolj, da napihaš, težim naprej, on pa: »Ja, a spil sem dve.« Potem je pa po prehitevalnem pasu s točnih 130 kilometrov na uro pripeljal avto z avstrijsko registracijo in nas vse prehitel. Za njim so se kakopak opogumili še drugi. V takšnem okolju pač težko zraste prvak.