Odločitev ni povsem postranska, kar bi si želeli na Hrvaškem, kjer se obnašajo, kot da arbitražno sodišče in arbitražni postopek ne obstajata več, ker so se tako odločili sami. Toda če bo sodišče v novi sestavi sklenilo, da nadaljuje delo do končne razsodbe, bo to dejstvo, ki ga Hrvaška ne bo mogla več ignorirati, razen če ji uspe razveljaviti arbitražni sporazum po dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb. Kar je, če drugega ne, dolgotrajen postopek. In lahko se zgodi, da bo njena ignoranca kmalu na preizkušnji. Sodišče, zdaj v polni sestavi, lahko pozove Hrvaško k dodatni obrazložitvi njenih trditev o »velikanski škodi, ki je bila storjena poštenosti celega postopka«. Se bo Hrvaška takšnemu vabilu odzvala in s tem posredno sporočila, da sodišču še priznava legitimnost? Ali pa bo tvegala in ignorirala poziv, naj dopolni lastne argumente?

Po drugi strani je bila petkova odločitev sodišča o imenovanju dveh arbitrov pričakovana. Sodišče se je nazadnje oglasilo pred dobrim mesecem dni, po poletni aferi z objavo prisluhov in posledičnim hrvaškim saborskim sklepom o odstopu od arbitražnega sporazuma. Tedaj je jasno povedalo, da bo najprej izpopolnilo svoje vrste z zamenjavama za slovenskega in hrvaškega arbitra, potem pa bo šele pretresalo hrvaške zahteve po razveljavitvi postopka. Petkovo sporočilo torej le sledi predvidenemu urniku. In na mizi je še vedno možnost, da sodišče naredi križ čezse. Imenovanje dveh novih arbitrov zato ne predstavlja razlogov za kakšno posebno slovensko zadovoljstvo, saj samo po sebi nič ne pove o tem, ali bo tribunal dokončal svoje delo, kot bi si želela Slovenija in kot so namigovali v državnem vrhu. Nerazumljivo pravzaprav, saj optimistične ocene ne služijo ničemur, če je sodišče popolnoma neodvisno od vse politike, lahko le povečajo morebitno razočaranje.

Morda nekaj pove le izbira arbitrov. Strokovnjaki za mednarodno pravo poudarjajo, da se je predsedujoči sodišču odločil za arbitra, ki prihajata iz nečlanic Evropske unije (Norveška, Švica), kar naj bi dalo sodišču dodaten pridih nevtralnosti. Evropska komisija je imela od izbruha afere naprej kar nekaj težav z oblikovanjem doslednega mnenja o tem, kaj naj se z arbitražnim postopkom zgodi. Vendar verjetno razmišlja podobno kot tistih nekaj držav (predvsem Avstrija in Slovaška), ki so odkrito podprle nadaljevanje arbitraže. Ne zato, ker bi navijali za Slovenijo, in ne zato, ker bi do tega prišli z analizo argumentov Zagreba in Ljubljane, ampak ker strateško razmišljajo o zahodnem Balkanu. Pretekli teden se je v dogodkih med Hrvaško in Srbijo pokazalo, kako hitro se lahko zakuhajo nerazumni konflikti in se na plan potegne obtožbe, ki se jih argumentira z dogodki v boleči zgodovini. Arbitraža ni čarobna paličica, je pa uporaben mehanizem, ko bodo takšni politiki morali rešiti še precej težja in bolj občutljiva vprašanja od begunskega, pa bodo pri iskanju kompromisa zašli v slepo ulico, medtem ko bodo v EU želeli, da v svoje vrste uvažajo čim manj nerešenih problemov.