Pozitivne misli mi ogromno pomenijo. S pregovori sem se ukvarjal že v času službovanja v Celju in Velenju, še posebej pa na Japonskem, kjer sem izdal knjigo. Verjamem v energijo, pozitiven način razmišljanja. Sem velik nasprotnik slovenske zamerljivosti in negativnosti, ki je je v zadnjem času preveč. Rad bi, da bi se ljudje vrnili k prvinskim stvarem, kot so narava, neposredna komunikacija... Jaz sem začel uporabljati moderne načine komuniciranja predvsem zato, ker moram biti v koraku s časom, navsezadnje to zahteva moj poklic. Zgodilo se je že, da sem kakšnega nogometaša ob dveh zjutraj prek socialnega omrežja povprašal, zakaj še ne spi, saj ga zjutraj čaka trening.
Kako nogometaši sprejemajo vaš način dela?To bi morali vprašati igralce. Veliko komuniciramo. Nogometaši tudi sami povedo, kako bi med tekmami uporabili nekatere motivacijske misli. S pregovori zagotovo ne želim delati revolucije, to je le eno od sredstev. Nogomet je seveda najprej igra na igrišču, sledi fizična priprava in tako naprej. Na koncu je glava ključ vsega.
Sta vas trenerski izkušnji v Iranu in na Japonskem spremenili?Sta. Najbolj pri čustveni inteligenci. Obe izkušnji sta bili posebni. Od takrat sem boljši človek in trener. Ko sem začel pisati knjigo o dogodkih v Iranu, so mi na parkirišču v Ljubljani iz avta ukradli računalnik in dokumente. Ponovnega pisanja se nisem lotil.
Znate v prostem času izklopiti nogomet?Priznam, da zelo težko. Se pa trudim. Včasih me ljudje v družbi vključijo v nogometno dogajanje, ko me sprašujejo, kako je potekala tekma, kaj se je dogajalo.
Ste v krogu družine drugačen človek kot na trenerski klopi?Nedvomno. Če bi doma tako eksplodiral kot na tekmi, bi me verjetno kovčki čakali pred vrati. Žena bi me brcnila v zadnjico, hčerka bi prav tako znala marsikaj povedati.
Je služba v Olimpiji zelo stresna?Ne. Jaz uživam. V veliko čast, ponos in veselje mi je delati v Olimpiji. Če bi imel možnost kaj spremeniti pri sebi, bi bilo to zagotovo kriljenje z rokami, ki očitno na nekatere zelo negativno vpliva. Poudaril bi, da nikdar ne žalim sodnikov in ne uporabljam grdih besed. Reagiram pa na kakšne odločitve, če ocenim, da se je sodnik zmotil. Vedno sem govoril, da je sojenje v slovenskem nogometu zelo dobro, je pa nekaj mladih četrtih sodnikov, ki mislijo, da se svet vrti okoli njih. Karakterno in osebnostno še niso kos nalogi, da bi krotili bolj energičnega trenerja. Verjamem, da lepa beseda vedno lepo mesto najde. S sodniki iz starejše generacije sem se vedno znal dogovoriti. Ko so mi lepo povedali, naj se usedem, sem to tudi naredil. Zdaj pa že v peti minuti dobiš grožnjo, da moraš biti tiho, sicer boš izključen. Tega si pri svojih letih in svojem znanju ne zaslužim ne jaz ne drugi trenerji v naši ligi.
Vaš temperament se kaže tudi v tem, da želite zmagati vedno in povsod. Tudi zunaj nogometa. Opazite povezavo z vašim astrološkim znamenjem?Po ascendentu sem tipičen predstavnik škorpijona. Sem energičen človek, vendar niti približno ne mislim, da sem najbolj pameten. Nogomet je moštveni šport. Zadolžen sem za vodenje moštva. V Olimpiji je veliko novosti. Po sedmih zaporednih zmagah bi bili kar vsi prvaki že čez noč, vendar je naša pot dolga.
To večkrat poudarite.Zato, ker imam dovolj izkušenj. Celje je v sezoni 2002/03 zmagalo dvanajst ali trinajst tekem zapored. Dobro se spomnim, kako se je končalo. Takrat smo prehitro skočili, a to je normalno v športu.
Je igralce težko brzdati?Če izvzamemo Kelharja, Matića in Šeligo, je starostno povprečje v Olimpiji zelo nizko. Nekaj je mladinskih reprezentantov, tujci so mladi in nimajo veliko izkušenj. Boj za prvaka je za njih nekaj novega. Vsi skupaj se moramo učiti. Ljudje zdaj pravijo, saj to je Olimpija, ki ima prepoznavno blagovno znamko in veliko ime. Pričakujejo, da bodo igralci znali reagirati. Jaz jim odgovarjam, da ne bodo, saj nimajo teh izkušenj. Morajo si jih pridobiti. Jasno pa je, da bodo tisti, ki bodo znali pravilno reagirati, pokazali svoj karakter in kvaliteto.
Vas moti, da javnost ocenjuje Olimpijo kot resnega kandidata za naslov prvaka?Ne. Temu se izogibam. Ne bi rad dajal neumnih izjav že po dvanajstih krogih. Pustimo času čas. Bomo videli, kaj bo decembra. Morda bomo okrepili ekipo. Možnosti za našo selekcijo doslej ni bilo veliko. Popolnjevanje ekipe ni bilo idealno, nedvomno obstajajo tudi drugačne želje.
Kaj vam je dala Olimpija v skoraj štirih mesecih dela?Domačemu trenerju je cilj voditi Olimpijo in Maribor. Kdo si tega ne bi želel? Bil sem že dvakrat na vhodnih vratih Olimpije, a se ni izšlo...
Katere Olimpije? Kdo vas je vabil?Enkrat Jurij Schollmayer, drugič Izet Rastoder. Nogomet delamo zaradi ljudi. Ko je bilo v Stožicah 5000 gledalcev, sem bil zelo vesel in ponosen. Seveda nas vodijo tudi notranji motivi, kot je želja po zmagi. Kot trener sem javna osebnost, zato pazim, kaj rečem. Pred dvajsetimi leti je bilo lepo prebrati svoje ime v časopisu. Danes je drugače. Najbolj bi bil vesel, če me novinarji ne bi omenjali. Godi pa pohvala. Ko ti na sprehodu pohupa voznik mestnega avtobusa, se dobro počutiš. Včasih sploh ne smem plačati zapitka v lokalu, kar me spravi v neroden položaj. Je pa res, da vse to kaže na prebujanje nogometne scene v Ljubljani. Ljudje spet uživajo.
Kakšno bi bilo vaše osebno zadovoljstvo ob koncu sezone?Da bi bila družina zdrava.
Pa v športnem smislu?Nastop Olimpije v Evropi, kjer bi dobro igrala.
