V Zlatorogu je bilo v soboto prostih še nekaj sto sedežev, goste pa je s tribun spodbujalo okoli 80 njihovih navijačev. Medtem ko so bili Zagrebovi igralci od celjskega občinstva deležni mešanice aplavzov in žvižgov, je njihov trener in selektor slovenske reprezentance Veselin Vujović dobil le aplavze. Te so si zaslužili tudi igralsko zdesetkani Celjani, ki so Hrvatom v šestdesetih minutah dovolili le tri vodstva: 1:0, 2:1 in končnih (usodnih) 21:20. Vmes so pivovarji nekajkrat vodili s tremi zadetki prednosti, največ pa s štirimi pri rezultatu 15:11 v 37. minuti, a je Zagreb izničil zaostanek v pičlih treh minutah. Poleg obojestranske igre obeh ekip na robu izključitev sta za vroče vzdušje skrbela tudi sodnika iz Srbije, ki sta domačim gledalcem dokončno presedla sredi drugega polčasa: na igrišče so zmetali nekaj predmetov, zato je bila tekma za kratko prekinjena.

Čeprav so se pripravili na Zagrebovo igro s številnimi rotacijami (Vujović je igralce vrtel kot na vrtiljaku), Celjani niso našli protiorožja za hrvaško specialiteto. Kadar koli so imeli gostje igralca manj, je Vujović namesto vratarja poslal v igro igralca z markirno majico, gostitelji pa praznih nasprotnikovih vrat niso znali kaznovati z zadetki (žoga je zletela mimo bloka ali končala v Zagrebovem bloku). Ko so slovenski prvaki v 53. minuti povedli z 20:18, je Vujović potegnil potezo tekme. Vratarja, 33-letnega Ivana Stevanovića (do takrat je zbral 12 obramb), je zamenjal z deset let mlajšim Filipom Ivićem. Ta v sedmih minutah do konca tekme ni dobil nobenega zadetka, v tem času je zbral štiri obrambe (ustavil je tudi sedemmetrovko Miha Zarabca v predzadnji minuti) in postal junak. To bi mu lahko preprečili domači rokometaši, ki pa so amatersko odigrali zadnji napad, za katerega so imeli 18 sekund časa in kar dva igralca več. A kljub dogovorjeni akciji je Žiga Mlakar prehitro streljal (osem sekund pred koncem), Ivić pa je njegov strel za izenačenje ubranil.

V garderobi brez veselice

»Obramba je bila tista, ki nam je prinesla zmago, čeprav smo skoraj celotno tekmo zaostajali. Nisem pričakoval, da se bo tekma končala s tako majhnim številom zadetkov na obeh straneh. Ko smo na koncu ostali le s štirimi igralci, bi bil zadovoljen tudi z remijem, ki bi bil verjetno najbolj pravičen. A v odločilnih trenutkih sta celjska mladost in neizkušenost plačali svoj davek. Lahko ste videli rokometno vojno, a je bila v mejah korektnosti,« je dejal Veselin Vujović, ki je po uvodni zmagi v sezoni 2008/09 poskrbel za drugo Zagrebčanov v Celju. Njegov trenerski kolega Branko Tamše je prišel na novinarsko konferenco z desetminutno zamudo, po njegovem izrazu na obrazu pa je bilo videti, da je bilo v garderobi vroče in da je svojim fantom s povišanimi toni povedal marsikaj. »Ne vem, zakaj bi vas zanimalo, kaj se je dogajalo v garderobi. Garderoba je svetinja in kar se v njej zgodi, v njej tudi ostane. Zagotovo pa ni v njej veselice, če izgubiš, in to na takšen način,« je pikro izjavil Branko Tamše, za Hrvatoma Josipom Šojatom in Zdravkom Zovkom, Slovencem Tonetom Tisljem in Srbom Vladanom Matićem peti trener, ki je Celjane v zgodovini samostojne Slovenije vodil na derbijih proti Zagrebu. Naštel je kopico razlogov za poraz (naredili smo veliko otroških napak, kar nas je v tako izenačeni tekmi udarilo po glavi, je dejal Tamše), ni pa se mogel izogniti zadnji akciji: »Dogovor zanjo ni bil takšen, kot ste potem videli na igrišču, ampak povsem drugačen. Vem, da je Mlakar želel najbolje, a sem jezen, ker dogovor ni bil takšen. Nekaterim igralcem še manjka zrelosti in izkušenj. A ne gre le za zadnji strel, ampak so se podobne stvari dogajale tudi med tekmo. Namesto da z igralcem več ohranimo prednost ali jo celo povečamo, smo sami sebi skakali v trebuh, si delali minuse in bili na koncu kaznovani.«

Kljub skoraj polnemu Zlatorogu niti vzdušje na tribunah (razen na trenutke) niti pred dvorano (kljub glasni glasbi, pivu in specialitetam z žara) ni bilo takšno kot pred leti na slovensko-hrvaških obračunih. Sobotnega si je ogledal tudi vratar Gorazd Škof, eden tistih, ki je v preteklosti igral za oba kluba: med letoma 2004 in 2008 za celjskega ter med 2008 in 2010 za zagrebškega. Kljub temu je igral le na enem medsebojnem derbiju (kot vratar hrvaškega prvaka), ki pa si ga je bolj kot po do včeraj edini zmagi Zagreba v mestu ob Savinji (s 25:22 v sezoni 2008/09, ko je na domači trenerski klopi sedel Tone Tiselj) zapomnil po srečnem dogodku – rojstvu hčerke Hane. »Tisti večer, ko sem z Zagrebom gostoval v Zlatorogu in zmagal, se mi je rodila hčerkica. Tudi zato sem danes prišel na tekmo, čeprav žena nocoj ne rojeva niti ni noseča,« je v šali dejal Gorazd Škof. Vratar francoskega kluba Nantes trenutno okreva po operaciji komolca, ki jo je opravil pred slabimi tremi tedni, na rehabilitaciji v Sloveniji ostaja do 8. oktobra, novembra pa naj bi se vedno dobrovoljni Brežičan vrnil na igrišče. »Nekoč so bili ti derbiji predvsem politično obarvani, mlajše generacije pa na te stvari gledajo drugače in večina se predvsem legendarnih derbijev v legendarnem Golovcu sploh ne spominja več. A vseeno ostaja določena napetost, kajti še vedno veliko Slovencev ne mara Hrvatov in obratno,« je z opornico prek ramena v restavraciji v bližini celjske dvorane pojasnjeval Škof, tik za tem pa je k njemu pristopil Slavko Goluža, nekdanji rokometaš in reprezentant ter bivši trener Zagreba in reprezentance Hrvaške.

Sinu pripoveduje o derbijih

»Poglejte ga, to je najbolj osovraženi Zagrebov igralec, ki je kdaj koli nastopal v Golovcu. Takrat so ga obmetavali z vsemi možnimi stvarmi. Upam, da ga na današnji tekmi ne bodo obmetavali še za nazaj,« je po dolgem objemu z Golužo v šaljivem slogu dodal Škof. Zdaj 44-letni Goluža je v dveh delih za Zagreb igral več kot desetletje (prvič med letoma 1989 in 1998, drugič med 2004 in 2006), z nostalgijo pa se spominja derbijev v Golovcu. »To so bile posebne tekme, tega ljudje ne morejo razumeti. Napačno mislijo, da je šlo za mržnjo in sovraštvo. Mogoče je bilo tako videti na igrišču, a v resnici smo bili prijatelji. Že takrat sem bil prijatelj z Romanom Pungartnikom, Urošem Šerbcem, Tomažem Čatrom, Robertom Šafaričem, Tomažem Tomšičem, Boštjanom Straškom in drugimi igralci, prijatelji pa smo še vedno. Tudi ko sem v Zagrebovem dresu igral proti svojim nekdanjim soigralcem, na primer proti zdaj pokojnemu Iztoku Pucu ali mojemu 'kumu' Vladimirju Jelčiću, smo bili in ostali prijatelji. Obojestransko so bile velike napetosti, a so bile pozitivne, kljub velikemu rivalstvu pa so bili prisotni le športni motivi,« se spominja Slavko Goluža, ki o takratnih derbijih pogosto pripoveduje tudi svojemu sinu.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Goluža v resnih pogovorih za prihod v Celje (bil sem velika igralska želja takratnega predsednika Toneta Turnška, pravi Goluža), a je pristal v Zagrebu. »Za Zagreb sem proti Celju vedno igral na polno in s srcem, tako kot bi igral tudi za Celje proti Zagrebu. Nikomur nisem zameril nobenih izpadov s tribun Golovca, najpomembneje je, da se kljub napetostim ni nikomur nič hudega zgodilo. Igralci obeh ekip smo živeli za te derbije, saj smo vedeli, da bo pekel tako v Golovcu kot naši Ledeni dvorani v Zagrebu. Če pošteno povem: takrat se je vedelo, da so bili igralci Celja vrhunsko plačani, mi v Zagrebu pa bolj slabo. Zato smo bili tudi malce ljubosumni na igralce celjskega kluba, saj sta se pri njih cedila med in mleko, mi pa smo bili v primerjavi z njimi bolj ali manj reveži,« pojasnjuje Goluža. Mlajša generacija se verjetno ne spominja razvpitega transparenta Zagrebovih navijačev v sezoni 1995/96 z napisom »Alpski Srbi + četniki + domači izdajalci = Celje Pivovarna Laško«, ki je povzročil začasno prekinitev odnosov med kluboma, Goluža pa dodaja: »Ne vem, zakaj sedanje generacije teh derbijev ne doživljajo več tako, kot so ga prejšnje. Mogoče zato, ker Celje in Zagreb nista več v vrhu Evrope kot nekoč, mogoče je za mlade igralce vse to že davna zgodovina, verjetno pa je še kakšen drug razlog.«